Škandal prve postavke je, da pravičnost - ki je v pravni državi po definiciji »slepa«, odvisna zgolj od črke zakona - podredi pritisku javnosti. Razumel bi (čeprav tega ne bi podprl), da se oportunistično upošteva »javno mnenje« ob nepriljubljenih gospodarsko-političnih ukrepih. Toda v zadevah pravice javno mnenje v pravni državi nima kaj iskati, saj se tako odpre pot, na katere koncu nas čaka vladavina drhali! Druga postavka pa je še bolj zanimiva, ker temelji na logiki »bolje, da mi naredimo majhno krivico, če s tem preprečimo, da bodo drugi storili še večje krivice!«. To logiko so uspešno prakticirali tako fašistični kolaboracionisti (Petainov režim v Franciji, denimo, je upravičeval izročanje Judov in komunistov Nemcem s tem, da se na ta način prepreči večje zlo, poboj veliko večjega števila Francozov) kot psevdo-»liberalni« komunisti (marsikateri intelektualec se še mora spomniti, kako so v svinčenih sedemdesetih »liberalci« v partiji pred znanci, ki so jih metali iz služb, opravičevali svojo vlogo v univerzitetnih in drugih čistkah z »bolje, da smo zraven, saj bi brez nas trdorokci v partiji naredili še večji pokol!«).