Nesmisel je v tem, da tako obsežnih zaščitenih površin ne potrebujemo, če le ves preostali gospodarski gozd negujemo, kot se spodobi. Problem ogroženosti vrst je mogoče elegantno rešiti s sonaravnim gospodarjenjem z gozdovi. In to slovenski gozdarji že desetletja uspešno prakticirajo - v državnih gozdovih bolj, v zasebnih pa malo manj uspešno. Tako se na primer medved v naših gospodarskih gozdovih počuti veliko bolje kot v večini evropskih, kjer gospodarijo z goloseki. Ugodneje je torej imeti odstotek gozdnih rezervatov in 99 odstotkov gozdov, s katerimi se gospodari sonaravno, kot 10 odstotkov gozdnih rezervatov in 90 odstotkov opustošenih gozdov - to velja tako za prebivalce gozda kot za človeka. Greenpeace bi se moral še bolj kot za širitev gozdnih rezervatov zavzemati za uveljavitev sonaravnega koncepta gospodarjenja z gozdovi v vseh državah. Edina trajnostna rešitev je namreč ta, da si človek z drugimi vrstami poda roko in oblikuje sookolje tako, da bo vsem povšeči.