Zato je večina Švicarjev v nasprotju z inventivnimi, v spremembe zaverovanimi Američani, Kanadčani in Avstralci naklonjena predvsem klasičnemu, ustaljenemu delovnemu času, ki se začne in konča o dogovorjeni, določeni uri, traja od ponedeljka do petka (ali sobote) in ne dovoljuje nenačrtovanih skokov iz utečenih tirnic. Zagovorniki tovrstnega tradicionalnega, predpisanega delovnega časa svojo usmeritev upravičujejo in utemeljujejo z dejstvom, da je zaradi fiksnega, ustaljenega delovnemu času življenje bolj urejeno, organizirano, sistematično in predvidljivo. Bolj preprosto in utečeno. Pa tudi cenejše in racionalnejše. Po mnenju marsikoga celo bolj uspešno in učinkovito. Laže ga je nadzorovati, preverjati in usmerjati. Vsakdo namreč ve, kdaj bo navzoč in kdaj odsoten, koliko časa bo porabil za vožnjo na delo in z njega (tudi prometne konice so dokaj ustaljene, natančno programirane in tečejo po preverjenem, utečenem redu), kdaj bo lahko šel na malico oziroma si privoščil kosilo. Kdaj bo stranko dobil v pisarni in kdaj lahko pričakuje njen telefonski klic. Kje in koliko časa bo prebil s svojimi poslovnimi partnerji, koga vse lahko pričakuje na jutranjem sestanku, komu bo lahko takoj prenesel nujno sporočilo oziroma dal nepričakovano nalogo, kdo bo nadomestil bolnega ali službeno odsotnega sodelavca ipd. (Za te in podobne zadeve je v sistemu gibljivega delovnega časa dejansko treba več usklajevanja, pozornosti, fleksibilnosti, prilagodljivosti in zmožnosti improvizacije). Verjetno je dejansko najlaže za vsak dan sproti načrtovati in razporejati delovne obveznosti v okviru ustaljenega urnika in jim že vnaprej dokaj natančno določiti (oziroma vsaj oceniti) potrebni (optimalni) časovni obseg. Po mnenju tamkajšnje populacije sodi časovna ustaljenost med ključnih sedem navad zelo uspešnih ljudi in to se nenehno potrjuje tudi v vsakdanjem utripu ekonomsko perspektivne države. Po mnenju prekaljenega švicarskega menedžerja Flavia Cottija more biti v domovini najbolj brezhibnih in natančnih ur delovni čas le fiksen in natančno določen - ura in čas sta Švicarjem simbola brezkompromisne uspešnosti. Gibljivost delovnega časa je tesno povezana s sproščenim odnosom do te nepovratne dobrine, o tem pričajo tudi izkušnje številnih poslovnežev, ki potrjujejo dejstvo, da bo Američan, potem ko ste 15 minut zamudili na sestanek, običajno zamahnil z roko, češ »: Take it easy.« Švicar pa bo že po enominutni zamudi resno pogledal na uro in dejal: »Pričakoval sem vas ob desetih ...« Tradicionalni timing in klasični, ustaljeni delovni čas si lahko Konfederacija privošči in uspešno prakticira tudi zato, ker je v številnih družinah (gospodinjstvih) zunaj doma še vedno zaposlen le eden od staršev (moški), tako se matere oziroma ženske laže posvečajo družinskim obveznostim in opravkom zasebne narave, ne da bi pri tem trpelo poklicno delo zaposlenega člana družine. Zato praviloma tudi ni potrebe in velike želje oziroma zahtev po spremembi in uvedbi fleksibilne navzočnosti na delovnem mestu. Prezaposleni in razprodani posamezniki se v praksi še najbolj ogrevajo za podaljšani, raztegljivi delovni čas.