Sistem človeškega centralnega živčnega sistema (CŽS) je namreč tako izpopolnjen, zahteven in učinkovit, da ga je po mnenju slednjih nemogoče spraviti v okvir tehničnega pripomočka. Obenem pa je neprekosljiva in neukrotljiva tudi čustvena plat delovanja človeških možganov, ki je ne more nadomestiti in izvesti noben še tako izpopolnjen mikročip. Nedvomno vesela novica za nezaupljivce in dvomljivce, ki se vedno znova sprašujejo, ali ne bo računalnik nekoč povsem nadomestil in zasenčil človeka. Trenutni odgovor največjih svetovnih znanstvenih in tehničnih avtoritet je vsekakor spodbuden za človeka, hkrati pa računalnikarji, medicinci in biotehnologi v svojih celostnih večdisciplinarnih raziskavah proučujejo možnosti izkoriščanja bioračunalnikov pri premagovanju motenj, bolezni in poškodb organizma. Tako se Japonci in Američani resno ukvarjajo z zamislijo, da bi v človekove možgane (središče optičnega področja velikih možganov) vgradili poseben mikročip, ki bi slepim in močno slabovidnim pomagal do boljšega vida, gluhim pa naj bi bioračunalniški implantat v slušno regijo CŽS pomagal do zaznavanja zvoka ipd. Tovrstna prizadevanja pa niso omejena samo na Ameriko in Japonsko, temveč se z njimi ukvarjajo tudi strokovnjaki na stari celini. Raziskovalci z Max-Planckovega inštituta v Münchnu so namreč že naredili prvi korak v tej smeri, ko jim je uspelo živemu nevronu (živčni celici) vgraditi visoko usposobljen silicijev mikročip oziroma ga spojiti z njim. Celica se je v poskusu dobro odzvala na novega sopotnika, saj ga ni zavrnila ali ignorirala, temveč je s čipom uspešno komunicirala, sprejemala njegove impulze in se nanje tudi povsem ustrezno odzivala.