Na teh volitvah, ki na vso srečo niso bile odločilne, so volivci, povedano v nogometnem jeziku, pokazali tri rumene kartone. Prvega Demokratski stranki in ostanku Dosa zaradi ne dovolj resnega vladanja v zadnjih treh letih. Revolucija 5. oktobra 2000 je bila uspešno in hitro izvedena. A ko se je začelo redno in težko delo upravljanja z državo, sprejemanja gospodarskih reform, gradnje ustanov pravne države, so se izkazali za ne preveč dobre, bahave in neprofesionalne. Pozabili so, da je delo z državo prav tako težko, kakor če garate v kaki tovarni. Drugi rumeni karton so volivci dvignili članom nekdanje vladne koalicije, to je strankam, ki bodo po bližnjih parlamentarnih volitvah prišle v poštev pri sestavljanju vlade (Demokratska stranka Srbije in G-17 plus) - zaradi neresnega obnašanja in sposobnosti, da bi se obdržala nekdanja enotna politična opcija iz 5. oktobra 2000. Propadla pa je zato, ker med sabo in državljani Srbije ni sklenila političnega konsenza o nekaterih temeljnih vprašanjih, ki so odločujoča za prihodnost Srbije: hitra in uspešna tranzicija, približevanje evropskim integracijam in vzpostavljanje ustanov pravne države in tržnega gospodarstva. Tretji rumeni karton je dobila mednarodna skupnost, ki po mojem mnenju v zadnjih treh letih ni dovolj resno in poglobljeno ocenjevala dogajanj v Srbiji. Skratka, ni upoštevala posebnosti Srbije, ki ni primerljiva z ostalimi državami v tranziciji. Po strmoglavljenju Miloševićevega režima je nova oblast podedovala ogromno odprtih vprašanj v zvezi z nejasno prihodnostjo Kosova, nejasne odnose pri vzpostavljanju skupne srbsko-črnogorske države, revščino, zelo nizko materialno raven, posledice Natovega bombardiranja, izobčenje iz mednarodne skupnosti in še in še. Zato so volivci mednarodno skupnost opozorili, da se resno zavzame za ohranitev in utrditev demokratične in reformne opcije Srbije.