Odkril sem se, še naprej poskušam imeti zaprte oči, pa se mi kar same od sebe odpirajo. Boli me od sivine, ki prodira v gosto temo sobe, edini izhod za moj pogled je rdeča lučka, ki na diktafonu vztrajno opozarja, da bo zmanjkalo baterij. Po ekranu snežijo črne in sive pike, stegnem roko za daljinskim upravljalcem, vendar ga ne najdem. Šumenje klime in televizije zoprno pršita čez mene, vlečeta me v kozmični veter, ki se izliva v bolečo praznino. Ni me strah praznine, le sovražim jo, ne bojim se več tihega brnenja, ki naznanja eksplozijo, le preziram ga. Moja budnost se obnavlja z vztrajnostjo velikih belih mlinov na veter, ki so posejani tik ob morju in pošiljajo elektriko v središče dežele. Na mehkih tačkah vame prihajajo kepaste živali in odnašajo spanec. Slišim njihovo sopenje, globoko dihajo, upogibajo se pod težko pezo, vedno hitreje morajo vstopati vame. Vidim jih, kako jim spodrsava na gladkem steklu, približam pogled in tudi meni spodrsne, jebemti, potapljam se, izgubljam se, gmotasto se razpuščam ven iz sebe; stresem z glavo, z roko grem do oči, začudim se, da so veke še vedno odprte. Buden sem, še vedno sem buden torej, ampak ne vem več, ali še zares govorim ali le prestrezam besede, ki padajo noter vame. Usedem se na postelji, stegnem vrat, toliko, da skozi okno lahko vidim vrh kupole observatorija. Zdaj vem, kaj se je zataknilo med spanec in budnost, čutim gladko površino stekla, vidim temačno sobo v muzeju, brez oken, z medlo, spoštljivo šibko svetlobo, ki osvetljuje steklo in kar je za njim. Zataknil sem se pod kopastim snopom vijolične svetlobe, ki jo je žaromet pošiljal s stropa na šipo. Nisem mogel odvrniti pogleda, vidim se, kako stojim pred steklom, ja, z aktovko ob sebi, ki sem jo položil na tla, jebemti, črna aktovka pred steklom in na drugi strani v medli vijolični svetlobi lesen zaboj, krsta in v njej okostje. V šibki beli svetlobi, ki je pršela z vrha neprodušno zaprtega prostora, so se na zapestjih, gležnjih in za vratom medlo lesketale ogrlice in zapestnice iz raznobarvnih kamnov. Ob lobanji so ležale kovinske sponke in lesen glavnik, potrpežljivo, brez spomina. Čutim solzo, ki se mi je nabrala v očeh. Vikinška žena, umrla pri dvajsetih, je pisalo na tablici, nalepljeni na steklo. Bog, sem si rekel takrat in si rečem zdajle, kaj počneš z našimi telesi? Kakšna ljubezen je potrebna, da se med kosti in ogrlico spet mehko naseli telo? Poskušal sem si predstavljati, kakšna je bila videti mlada ženska, dolgo sem stal sam v prostoru in bolščal skozi steklo. Ko se je na njem prvič pojavil obris ženske z dolgimi lasmi, me je za nekaj hipov povsem zmedlo, dokler nisem dojel, da me nekdo gleda od zadaj. Počasi sem obrnil glavo, vendar ni bilo več nikogar. Najmanj uro sem bil tam pred tistim ubogim okostjem, nisem mogel oditi, gledal sem nakit mlade ženske, trpka, resna ljubezen se je nabirala v mojih očesnih mešičkih. Večkrat se je še na steklu med mano in okostjem pojavila podoba ženske z dolgimi lasmi, enkrat sem se potem spet obrnil in videl, kako na prehodu iz sobe na hodnik stoji kustosinja z dolgimi črnimi lasmi in me opazuje. Nasmehnila se je, bila je v zadregi, najbrž me ni hotela motiti, le pogledovat je hodila, kaj je s človekom, ki se je zataknil v prostoru, v katerega obiskovalci stopijo le za kratek čas ali pa večinoma sploh ne vstopijo. Nepremično sem jo gledal, nobene poteze nisem zmogel narediti, še enkrat se je nasmehnila, potem pa se obrnila in počasi odšla iz prostora.