Oblika, izgled in ureditev tega prostora srečevanja fotografa in njegovih strank pa ni odvisen le od fotografovega čuta za urejanje interierja in njegovih gmotnih sposobnosti, ampak tudi od sočasne tehnične razvitosti fotografiranja. Pred pojavom osvetljevanja z električnimi pripomočki je bila us-pešnost fotografovega početja vsaj deloma odvisna od količine svetlobe, ki je prihajala v prostor, kjer so nastajali posnetki. Druga možnost je zelo dolg čas osvetljevanja portretiranca, ki mora v ta namen stati pred kamero tako dolgo, da so imeli zgodnji fotografski ateljeji nujen pripomoček - držalo za glavo, ki je portretirancem pomagalo ostati v "zamrznjenem" položaju ves čas osvetljevanja. Prvo možnost, čim večjo naravno osvetlitev, so omogočali ateljeji s steklenimi stenami in stropi, ti so bili v 19. stoletju sila popularni. Zgraditi jih je dalo tudi več fotografov v naših krajih, tudi v Mariboru. Ker pa so taki ateljeji s pojavom električnih pomagal za osvetljevanje postali nefunkcionalni, so jih zapuščene prej ali slej predelali ali kar podrli. Stekleni Pelikanov atelje je ostal, kjer je bil od leta 1899, takrat resda še ne Pelikanov, zahvaljujoč navezanosti znamenite fotografske družine nanj. V Muzeju novejše zgodovine v Celju so to izkoristili in sprožili akcijo obnove zgradbe, postavitve muzejske zbirke v njej pa za študij fotografove dejavnosti in izdelkov z različnih strokovnih vidikov.