V svojem duhovnem razvoju se je Berdjajev gibal od Jacoba Böhma, Kanta, Ibsna do Dostojevskega in Nietzscheja. Njegova misel o človeku, o razsežnostih njegove svobode, o svobodi kot nečem skrivnostnem in iracionalnem je kljub prežetosti z religioznim v svojem bistvu antropocentrična in zapisana človekovemu temeljnemu nagibu iskanju svobode in polnemu doživljanju sveta. Personalizem postavlja človeško osebnost kot najvišjo vrednoto in temeljni pojem, z Bogom na vrhu lestvice kot bistvom vsega. Znotraj ruskega personalizma ob boku Berdjajeva stojijo še Lev Šestov, Vjačeslavovič Ivanov, Andrej Beli, Bulgakov in drugi. Na zahodu se je personalizem razcvetel okrog časopisa Esprit. S personalizmom je postala osebnost onotološki pojem, ki je hotel ponuditi odgovore na temeljna vprašanja bivanja. Z absolutizacijo osebnosti in gibanjem v iracionalno dobi ruski personalizem v dvajsetih letih izrazit religiozni prizvok, ki se bo kasneje spremenil v glorificiranje mistične ekstaze. V tem smislu se gibanje odmakne od univerzitetne spekulativne filozofije in je hkrati odgovor na moderno urbano civilizacijo. Dvajseta leta so bila tudi čas velikih družbenih sprememb in revolucij, ki so se takrat dogajale v Rusiji in po svetu.