Vladimir Braco Mušič je urbanist in univerzitetni predavatelj razvoja naselij in urbanističnega načrtovanja. V dolgi karieri arhitekta je sodeloval pri tako raznorodnih projektih, kot je bilo oblikovanje Gospodarskega razstavišča v Ljubljani za 7. kongres Komunistične partije Jugoslavije ali vodenje ameriško-jugoslovanskega projekta Študij regionalnega in urbanističnega planiranja v letih 1966–1972. Trikrat je sodeloval na misijah v Iranu pri odpravljanju posledic potresov in počel mnoge druge stvari. V zadnjih tednih pa je vzbudil pozornost z neobičajno pobudo. Ko je na Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo v Ljubljano prišla skupina otrok iz Palestine, je klubu Lions predlagal zbiranje sredstev za rehabilitacijo otrok, ki so bili letošnjo zimo pohabljeni med izraelskim bombardiranjem Gaze. Kako urbanist pride na idejo, da je treba ranjenim otrokom iz Gaze pomagati pri rehabilitaciji? To je dolga in nekoliko nenavadna zgodba. Z Gazo me povezuje sodelovanje v mirovnih enotah Združenih narodov, ki so bile razmeščene na Sinaju in v Gazi. Kdaj je bilo to?Natančno pred petdesetimi leti. Od junija do novembra 1959 sem živel v Gazi. Kako pa ste tja prišli?Kot vodnik stažist sem tega leta služil vojsko v kranjskem inženirskem polku. Imel sem svoj vod. V Šmarje pri Jelšah so nas poslali gradit železniško progo. Nenehno je deževalo. Ves teden smo čakali, da se zjasni, in igrali tarok. Vojska je opazila, da znam prenašati načrte na teren, v vsem inženirskem bataljonu pa ni bilo nikogar drugega, ki bi to znal. Imel sem srečo, ker je bil dež in nismo nič delali. Jaz sem ravno zalagal karte, ko v šotor pride kurir in pokliče obveščevalnega oficirja. Ta odide iz šotora, pride nazaj in me gleda.»A bi ti šel v Egipt?« me vpraša brez vsakršnega uvoda.»Jaz bi,« sem rekel. »Ampak prej moram vprašati mamo in punco...Pokaj in nazaj v bazo,« mi je ukazal.Po nekaj komplikacijah, ker sem bil v sporu s staro srbsko vojsko v Kranju, sem čez ovinek čez Sisak prišel v gardijsko vojašnico v Zagrebu na zadnje priprave.Zakaj so vas izbrali?To je smešna zgodba. Pred mano je bil v Gazi neki Hrvat, ki se je zapletel z lahkimi puncami v Tel Avivu, kamor sploh ni imel dovoljenja potovati. V Gazi je bilo podoficirjem v glavnem štabu dolgčas, punc pa ni bilo, in so jih šli iskat v Tel Aviv. Zamudili so se z njimi do ranega jutra in so jih odkrili. Mojega predhodnika so čez noč vrnili domov. Že v Zagrebu so mi razložili, kaj smem in česa ne smem. Tako sem se znašel v jugoslovanskem kontingentu enot Združenih narodov in pri štirideset stopinjah vročine marširal na ladjo Jugoslavija na Reki. Cela država je imela takrat tri potniške ladje, Jedinstvo, Jadran in Jugoslavijo. Skupaj s celim jugoslovanskim bataljonom sem čez nekaj dni pristal v Port Saidu. Dali so nam lahke indijske uniforme, ki so se potem v puščavi odlično obnesle. Sanjalo se mi ni, kaj bom počel v Egiptu. Nisem sodil v nobeno enoto. Do mene je stopil majhen simpatičen človeček s podpolkovniškimi oznakami.»A si ti ta Mušič?« me je vprašal?»Kaj bi bil drugega,« sem odvrnil.Bil je oficir za zvezo z glavnim štabom v Gazi pri UNEFU, kakor se je takrat imenovala operacija Združenih narodov. United nations emergency force.»Pridi najprej z mano do El Ariša na Sinaju, kjer je naš štab,« mi je rekel. »Potem pa greva v Gazo. Ti boš mlajši oficir za zvezo.«V El Arišu sva ostala dva dni, potem me je dal v džipa, peljal čez puščavo in pred seboj sem zagledal Gazo.Tja ste prišli enajst let po ustanovitvi Izraela in tri leta po prvi izraelski okupaciji Sinaja skupaj s francosko in britansko vojsko.Da. Naser je junija leta 1956 nacionaliziral Sueški prekop in potem so skupaj napadli, po intervenciji ameriškega predsednika Eisenhowerja pa so se morali umakniti. Na Sinaj in v Gazo so prišle mirovne enote Združenih narodov, v katerih je bil tudi jugoslovanski kontingent. Kaj ste zagledali pred seboj?Še kar običajno arabsko mesto. Mestu se je videlo, da je bilo neštetokrat porušeno in na novo zgrajeno. Videlo se je tudi, da je zelo staro. Gaza je bila naseljena tri tisoč let pred našim štetjem. To se je videlo na ulici, kjer si lahko srečal osla, ki je pil vodo iz starega rimskega sarkofaga. Slikal sem ga. Ostalo je zelo veliko fragmentov rimske, zgodnjekrščanske in različnih obdobij arabske arhitekture. Ob njih so bili britanske kolonialne zgradbe in taborišča, ki so jih za palestinske begunce zgradili Združeni narodi. Gaza ni bila ta obupan porušeni konglomerat, ki ga vidimo danes. Bila je delujoče mesto, ruševin ni bilo. Nenavadno podobo so mu dajale množice palestinskih beguncev, ki so se vanj zatekle leta 1948, po ustanovitvi Izraela. Ni jih bilo kaj dosti več kot sto tisoč. Daleč od milijona, kolikor jih zdaj tam živi.Kakšen odnos ste imeli do njih?Do Palestincev je bil naš odnos vedno ambivalenten. Jugoslavija jih je podpirala. Pred Gazo je sem ter tja prišla kakšna naša ladja s pomočjo. Ampak hkrati je bilo popolnoma jasno, da ne bi radi kakšnega od njih peljali s seboj domov. V tem nismo bili osamljeni. Tudi arabske dežele jih niso hotele sprejeti. Izgovor je bil, da njihova prisotnost v Gazi na eni strani izvaja pritisk na Izrael, na drugi strani pa na Anglijo in ustanovitelje Izraela, da oblikujejo zahtevo po njihovi vrnitvi. Obračali so se na tiste, ki so povzročili krizo. Tukaj imam slike z Balfourjevega dneva, ko so v Gazi potekale demonstracije. Arthur Balfour je bil britanski zunanji minister, ki je leta 1917 oblikoval deklaracijo, ki je Judom dajala pravico do države na ozemlju Palestine. Palestina je bila takrat še del Otomanskega imperija.Med demonstracijami je zgodovinska krivica, ki se je zgodila Palestincem, popolnoma prevladala nad vsem drugim v mestu. Sporočilo je bilo preprosto.»Nas so pregnali iz naših mest, na svoji zemlji ne moremo več biti. Prišli so eni novi iz Evrope. Kaj boste z nami?«Se vam zdi, da se je položaj od takrat kaj spremenil?Ja, zelo. Takrat pametnega odgovora niso dobili. Naše stališče je bilo, da pomagamo, kolikor se da. Jasno pa je bilo, da pomagamo, dokler so tam. Naša pomoč je imela zelo natančno določene meje. Mnogo let kasneje, leta 1976, sem srečal Arafatovo sodelavko iz Jeruzalema Hanan Ašravi na prvi konferenci Združenih narodov o človeških naseljih Habitat. Na plenarni seji sem imel kratek prispevek o izraelskih naselbinah na planoti Golan, s katerim je naša delegacija podprla kubansko deklaracijo o naselbinah. Jaz sem nekaj malega vedel tako o starih palestinskih naselbinah kot o novih izraelskih projektih. Kot urbanist sem te reči študiral. Vedel sem, kaj je res in kako je mogoče razvoj naselbin zlorabiti. Hanan je prišla k meni in izrazila odobravanje nad mojim razumevanjem problema. Pogovarjala sva se o razrešitvah tega vozla. Že takrat je bilo očitno, da se položaj Palestincev iz desetletja v desetletje radikalno poslabšuje.Vi ste bili priča začetku tega procesa. Kaj ste videli v Gazi? Je bilo takrat že mogoče razumeti, kakšna so razmerja moči? Se je kazal kakšen izhod? Predvsem je bilo očitno, da je Gaza območje v primežu močnih zunanjih sil. Te so bile veliko močnejše od želja in potreb ljudi, ki so se tja zatekli. Na prvi pogled je vse teklo normalno. Območje Gaze je imelo egiptovskega guvernerja, ki je bil bolj ali manj slamnati mož. Imeli so nekakšen parlament v zgradbi, pred katero je spomenik vojaka z brzostrelko. Egipčani v Gazi niso smeli imeti vojske, prisoten pa je bil egiptovski general s svojim štabom, s katerim smo imeli opravka mi. Vladalo je nekakšno zatišje v stanju pričakovanja med velikimi dogodki. Razmeščeni smo bili med Egipčani in Izraelci. Jugoslovanski bataljon je imel dva ali tri precej težke položaje. El Kusaima je bil prvi. To je južno od Gaze v višini Beršebe. Najhujši pa je bil Ras El Nakb, čisto spodaj ob zalivu Akaba. Na vojaškem zemljevidu, ki ga hranim, piše v angleščini »unsurveyed area« in »broken country«. To je bilo območje popolne improvizacije. Jugoslovanski vojaki so se dobro obnesli kot tamponska enota. Nenehno je prihajalo do incidentov, naši pa so položaj obvladali zaradi nenavadnega spleta okoliščin. Na izraelski strani je bilo veliko Judov, ki so prišli iz Jugoslavije in so govorili srbohrvaško. Zelo veliko je bilo bivših partizanov in nekdanjih Titovih oficirjev. Imeli so dobro komunikacijo, ker so imeli skupen jezik. Izraelci so to hitro razumeli in na izraelski strani so se vedno pojavili stražarji, ki so govorili srbohrvaško. Egipčane je to zelo motilo in smo bili pogosto v sporih. Oficirji za zvezo smo potem te reči reševali, da se ni prehudo zapletlo. Opravljali smo sekretarske, administrativne in diplomatske dejavnosti. Hkrati smo opravljali še neke vrste obveščevalno dejavnost, v glavnem spremljanje tega, kaj pišejo izraelski in egiptovski mediji, v glavnem Egyptian Gazzette in Jerusalem Post. V Tel Aviv nismo smeli. Izjema je bil naš poveljnik, ki so ga zagrabile bolečine v križu in so ga tja odpeljali v bolnišnico. Vojaki smo na oddih hodili v Bejrut. Kaj ste delali?Tipkal sem analize političnega položaja, humanitarnih problemov. Prepisoval sem zapisnike zasliševanj ljudi, ki so bili osumljeni infiltrantstva, izgubljenih beguncev brez jasnega porekla, vse mogoče. Vozil po Sinaju in poskušal razumeti položaj. Bolj malo stvari je bilo takrat jasnih. Vsak mesec sem napisal poročilo o stanju. Dve poročili sem ohranil, čeprav ne bi bil smel imeti kopij. V petdesetih letih ni bilo kopirnih strojev. Bil sem baraba. Vtaknil sem karbonski papir v pisalni stroj in si delal kopije. Ponoči sem potem na stranišču karbonski papir sežigal. Enkrat me je zalotil danski kolega vodnik stažist s šopom svojega papirja v rokah, ki je počel isto. Kaj sva hotela? Skupaj sva šla pit.V kakšnem okolju pa ste delali?Živeli smo v mestu, okrog njega pa so bila begunska taborišča. Veliki taborišči sta bili dve. Begunci niso več živeli v šotorih. Vsaj večina ne več. Združeni narodi so naredili družinske hišice, z ulicami. Od daleč je bilo videti urejeno. Vendar so hišice imele petindvajset kvadratnih metrov, v tem prostoru pa je živelo petindvajset ljudi. Tam so bile higienske razmere še kar urejene, zgrajene so bile šole in ambulante. Ob taboriščih so bile manj urejene gruče improviziranih bivališč. Bilo je absurdno. Podoficirji smo živeli v stari vili ob morju, v predelu, ki se mu je reklo mesto vrtov. To je bilo naselje vil. To je območje med staro cesto in središčem Gaze, v majhni dolini, ki se izteka v sipine ob morju. Na podobnem urbanem naselju je nastal Tel Aviv. V središču mesta pa je bilo veliko sledov zgodnjega srednjega veka z veliko rimskimi ostanki. Bilo je veliko rimskih stebrov, ki so jih predelali v muslimanske nagrobnike. Zaznati je bilo mogoče, kje je tekel stari castrum. Od najstarejše krščanske cerkve na Bližnjem vzhodu, ki je bila v četrtem stoletju zgrajena na rimskem templju južno od sedanje Omarjeve mošeje. Tam urbani sistem evocira rimski castrum. V to se je pri bazarju zapletla islamska arhitektura, ki je bila med prvo vojno podrta in na novo zgrajena. Prva svetovna vojna je potekala tudi tam. Pri Rafi je kolikor hočete grobišč angleške vojske.Mesto je bilo zelo živahno, na tržnici so potekali posli tako kot v vsakem drugem arabskem mestu. Mi v mestu nismo čutili nobene nevarnosti. V pesek okoli mesta pa nismo šli radi, ker so bila tam še vedno neočiščena minska polja. Gaza je bilo takrat egiptovsko ozemlje pod upravo Združenih narodov, z Izraelom, ki je objemal dve tretjini meje.Da. Tako je ostalo do leta 1967.Operacija ZN je bila mišljena kot začasna.Tako je bilo mišljeno. Pričakovalo se je trajno rešitev. Ni pa bilo jasno, kakšna bo. Jugoslovanski oficir za zvezo polkovnik Čović mi je povedal, da mu je njegov egiptovski kolega zagotovil, kako ga bo obvestil, kdaj naj Jugoslovani začnemo pakirati. Egipt se je pripravljal na veliko ofenzivo. Iz Sovjetske zveze je dobival najmodernejše orožje. Mi smo o takem orožju lahko samo sanjali. Bili so odlično opremljeni. Bilo je očitno, da se pripravljajo na obširno akcijo, na protiudar. To se je zgodilo potem šele leta 1967. Priprave pa so potekale že takrat. V Port Saidu in okolici so imeli v kanalski coni velike vojaške enote. Sueški prekop je bil takrat še zaprt. Ko sem odhajal v Kairo, sem videl te enote. Vzbujale so vtis resne vojske. Moji indijski in kanadski kolegi, ki so imeli več stikov z Egipčani, pa so mi govorili neko drugo zgodbo. Trdili so, da je morala v egiptovski vojski zelo slaba, da oficirji klofutajo vojake, da jih pretepajo in sistematično ponižujejo. Toliko nam je bilo jasno, da v moderni vojski s takim urjenjem nič ne dosežeš in da ne boš imel velikih uspehov. To se je ob vsej oborožitvi potem leta 1967 pokazalo kot resnično. Jaz nisem doživel nobene dramatične krize. Bilo je nekaj izbruhov nasilja med demonstracijami, vendar nič pretresljivega. To so bile politične manifestacije.Dogajale so se drobne stvari. Neko beduinsko pleme je bežalo čez mejo. Izraelci so jih pregnali in streljali na njih, nekaj ljudi so ubili. Takrat je seveda nastala težka situacija. Na nebu so manevrirala izraelska in egiptovska letala in včasih streljala druga na drugo. Govorilo se je, da so v egiptovskih letalih ruski piloti, v izraelskih pa ameriški. Ne vem. To je bil trenutek, ki je bil odločilen za našo moderno zgodovino. Kako ste doživeli konflikt med Palestinci in Izraelci?Izhajam iz družine, ki je bila naklonjena Judom. Moja mama je pred vojno odrasla v Zagrebu v meščanskem okolju. Njen brat Milivoj Uzelac je bil znan slikar. Njegove stranke so bili zagrebški Judi. O njih se je govorilo najlepše. Če se je kupovala obleka, se je šlo v Zagreb v judovsko trgovino, zobe se je šlo iz Sevnice v Zagreb popravit k judovskemu zobozdravniku. Ko smo izvedeli, kaj se z Judi dogaja v Nemčiji, smo bili zgroženi. Pri nas Judov ni bilo več, ker jih je pregnal že cesar Maksimiljan v petnajstem stoletju. V Sloveniji si zelo redko srečal Juda. Jaz sem to doživel kot nekaj strašnega.Po drugi strani pa sem se zavedal človeške tragedije Palestincev in prebujajočega se arabskega sveta. Ko sem prišel tja dol, sem si v Bejrutu v knjigarnah nabral vso literaturo, ki sem jo znal brati. Bili so mi jasni parametri razvoja in emancipacije arabskega sveta. To je bilo še vse čisto sveže. Leta 1959 se je končala mala državljanska vojna v Libanonu. Bejrut je bil bleščeče svetovljansko mesto z bankami, bari, štirimi religijami in komplicirano geostrateško pozicijo. Hotel sem razumeti ene in druge.Kaj ste razumeli?Da se da razumeti. Spomnim se delca iz knjige Leona Urisa, kjer piše o glasovanju v generalni skupščini Združenih narodov leta 1948, ko so ustanovili Izrael. Jugoslavija se je vzdržala. Takrat smo mi imeli informbiro in komplikacije z Rusi. »Jugoslavija se je vzdržala glasovanja,« piše. Bil sem šokiran. A res? Vzdržali so se pri tako veliki reči? Kako? V naslednjem stavku pa pravi »zaradi svoje muslimanske manjšine«. O tem sem veliko razmišljal. O tem, kako mi razumemo to zgodovino in naše mesto v njej. Zdelo se mi je, da je treba priznati pravico Palestincem in Judom. Milijoni Judov so propadli v Evropi, kako ne boš tega popravil? Trgalo me je na vse strani. Jugoslovani smo sploh bili v bizarnem položaju. Leta 1948 smo Izraelcem pošiljali orožje, kar niso nikoli pozabili, leta 1959 pa Palestincem pomoč.Kot urbanista in arhitekta me je seveda zanimalo, kako Izraelci gradijo mesta in naselja. To je bilo novo. Tam je nastajala popolnoma nova urbana civilizacija. Nikomur se ni sanjalo, kaj bo iz nje nastalo. Iz Gaze sem gledal na najbližji izraelski kibuc, ki je bil ves zelen, nov in urejen. Seveda sem si misli, da na tej strani nič ne delajo in namenoma poslabšujejo svoj položaj. Zgodovinska krivica nad Palestinci, strašna tragedija enega celega naroda, pa je bila tudi jasno pred očmi. Težko bi rekel, da sem o tem imel kakšna resna razmišljanja, prej refleksije, ki so izhajale iz želje po razumevanju.Prebral sem vse, do česar sem se lahko dokopal. Brskal sem za sledovi zgodovine v Gazi in poskušal drobce zgodovine, ki so ostali v arhitekturi, spraviti v red. V štabu je bil še slovenski major Bižal iz Kočevja, ki mi je dal spačka, in s švedskim kolegom Ericom Jansenom sva se podila po okolici Gaze od checkpointa do checkpointa in si beležila, skicirala, fotografirala.Kaj se vam je zdelo, da tam nastaja?Izraela nisem doživel neposredno, ampak sem ga gledal čez plot. To je bil Izrael pred letom 1967, ko še ni zasedel Zahodnega brega, planote Golan in Gaze. V Gazi sem se znašel v urbanem okolju, ki je v sebi nosilo sledove viharne zgodovine. To je bilo prehodno ozemlje. Na ulicah so imeli advokati in notarji pisalne mize in so kar tam urejali stvari. Bilo je živahno in mestno, urbano okolje z nekaj tisoč leti zgodovine. V mestu so delali keramiko. Šel sem pogledat v delavnice. Bil sem šokiran. Amfore so delali po enakem postopku in enakih oblikah kot pred dva tisoč peststo leti, z različnimi tehnikami pečenja od rdeče do črne barve. To je pomembno za vodo, ker mora pronicati, da se hladi. Tam so se urbane civilizacije kontinuirano ohranile skozi vse zgodovinske peripetije. Spraševal sem se, kje so zdaj ti beduini. »Pojdi v puščavo,« so mi rekli. Tam sem jih videl v nizkih šotorih iz kamelje dlake, ženske so na glavah nosile vrče z vodo. Beduini so ljudje zase in niso sodili v mesto. Hodili so prodajat kozje mleko. Njihova noša se je popolnoma razlikovala od palestinske. Palestinci so bili vajeni živeti v mestih. Kakšen intimni občutek vam je ostal?Da sem se v to spustil z nekaj avanturizma in da se je splačalo. Ostalo mi je spoznanje, da bi njihov in naš svet morala biti bolj povezana. Kot urbanist sem sanjal o tem, da se bomo prej ali slej po avtocestah vozili okoli Mediterana in se spoznavali. V Libanonu sem si kupil vodnik, kako priti iz Ljubljane v Bejrut po kopnem. Tri tisoč kilometrov. Naredil sem si natančen načrt. Potem pa so vmes prišle vojne in ta svet se je odmaknil. Ampak mediteranska kultura v Matvejevićevem smislu je nekaj zelo živega in otipljivega. Sodimo skupaj. Ste se čutili del tega?Seveda. Moja generacija študentov arhitekture je poslušala veliko zgodovine in umetnostne zgodovine. Velik del te zgodovine je prišel iz Egipta in Mezopotamije. Seveda smo del tega sveta in oni našega.Še vsak, ki je nekaj časa živel v Palestini, je izdelal svoj mirovni načrt. Imate tudi vi svojega?Ne. Imam pa prepričanje in izkušnjo, da sovraštva niso večna. Včasih pride do neverjetnih srečanj. Glavni urbanist centra Münchna za olimpijske igre Gerhar Meis Horner je leta 1943 z letalom bombardiral Mokronog, kjer sem živel. Sedel sem na konferenci v Motovunu v baru na vhodu in se zaklepetal z njim. Vedel sem, kdo je, nisem pa poznal njegove osebne zgodovine. »Bil sem v Sloveniji,« mi je rekel. »Moram priznati. Bil sem pilot Luftwaffe...A si bil stacioniran v Cerkljah?« sem vprašal.»Ja, v Cerkljah,« mi reče. »Štuko sem pilotiral...Si bil ti morda na misiji nad Mokronogom leta 1943...Ja, sem bil.« Mislil sem, da se dela norca iz mene.»Pa povej, kako je bilo.« In je povedal. Zjutraj ob osmih so vzleteli in prišli nad Mokronog. V kotlini je bila megla, videlo se ni nič. Štuke se vrnejo v Cerklje. Jaz sem ravno tisto jutro z bratom sedel pri frizerju. »Hitro stecita domov, ker znajo priti nazaj,« naju je napodil frizer, ki je imel izkušnje še iz prve vojne. Njegova zgodba je popolnoma ustrezala moji.»Aha, ti si bil. Prav,« sem rekel. »Zdaj se pa zmeniva.« Nastopil je trenutek sprave. On je bil vojak, jaz pa skojevec. Z vso pravico me je hotel ubiti. Jaz bi njega tudi. Zraven je sedela neka Laura iz Italije, ki je bila simpatizerka Rdečih brigad. Znorela je, češ, kako je mogoče, da se jugoslovanski komunist brati s svojim smrtnim sovražnikom.»Daj, ne ga lomit,« sem ji rekel. »Minilo je trideset let od vojne.« V baru je zaradi tega nastal cirkus. Ampak tako pač je. Prej ali slej te stvari minejo.Lani za božič ste gledali televizijo?Ja, gledal sem, kako bombardirajo Gazo. Že prej sem gledal te dileme. Na eni strani Hamas, na drugi Fatah. Kako je lahko prišlo do takega razcepa, da so zdaj drug drugemu večji sovražnik kot Izrael? Tako se je vsaj zdelo. Sledil sem vsemu. Na predavanjih sem omenjal, kako dolgo ostanejo neke teme pri življenju. Jaz sem bil tam pred petdesetimi leti, danes pa je mnogo slabše, kot je bilo takrat. Vmes smo govorili, tole bo pomagalo, ono bo pomagalo, začela so se pogajanja, delijo se Nobelove nagrade za mir, vse mogoče smo videli medtem. Na koncu pa popolna katastrofa. To je eden velikih porazov, ki te napeljejo na vprašanje, kaj se mi tukaj sploh gremo. Saj je vse brezupno.Ste dobili občutek, da se ne da nič narediti?Ne. Ne to. To je lahko zelo hvaležen občutek, ki ti da možnost, da se obrneš stran. Ampak je lažen. Vedno se da kaj narediti.Kaj se da?Razumem, zakaj so ljudje malodušni. Pogledaš Drnovškovo akcijo za Darfur in si misliš, da bo samo še slabše, če se kdo vmeša. Ampak to ne sme biti tako. Ko so prišli palestinski otroci v Sočo na rehabilitacijo, me je presekalo. Mrtvi otroci na televiziji, tam si lahko misliš, da nič ne moreš. Ko pa vidiš žive otroke brez rok in nog na vozičkih, je ta občutek nemoči nepotreben. Gledal sem, kako so jih tukaj profesionalno obravnavali. Bilo jih je okoli petnajst, samo dva sta šla nazaj na vozičku. Vsi drugi so dobili moderne proteze in možnost, da samostojno živijo naprej. Ali da se vsaj lahko samostojno gibljejo.Koliko ste se temu približali?Videl sem, da je to nekaj, kar nas sooča z njihovo usodo. Videl sem, da je moja študentka Sabina kot prostovoljka sodelovala pri tej operaciji. Poklical sem jo. Povedala mi je, da so tukaj preživeli povsem normalno epizodo svojega življenja. Sprijaznili so se s tem, da so invalidi, videli so nov svet in imeli so dobre spremljevalce. Tukaj so jim dali najboljše, kar imamo. Pomislil sem, da jim lahko damo še kaj. Z Nušo Kerševan sem se o tem pogovarjal, ona pa vodi socialne akcije kluba Lions. Tukaj pa se kaj narediti. Dobiti je treba nekaj denarja. Nekaj smo ga že zagotovili. Moja ideja je, da damo otrokom možnost, da sami razpolagajo z denarjem, ki ga bodo dobili. Naj si kupijo medvedke ali tisto, o čemer sanjajo, da bi imeli. Naj se sprostijo. Prva skupina se je vrnila v Gazo. Konec avgusta pride druga skupina in potem še ena. Naši strokovnjaki pa bodo odšli v Gazo, kjer bodo organizirali pomoč pri odpravljanju fizičnih in psiholoških posledic travm. To se mi zdi fantastično in pri tem lahko sodelujemo. Tako delo ima konkreten smisel. Rad bi, da ob tej priložnosti tudi nekaj povemo o grozoti, ki sem tam doli dogaja šestdeset let, spomnimo se je pa samo, ko na televiziji vidimo grozne slike. Tudi ljudje, ki smo videli zelo hude stvari, težko verjamemo, da je to, kar slišimo, res. Da so, denimo, vojakom dali ukaze, naj najprej streljajo in potem pogledajo, koga so ubili. Vedno so se dogajale strašne stvari, ampak tukaj bi bilo nekje treba postaviti mejo. Tukaj ne moremo nič. To je stvar državnih politik. Jaz ne bi pridigal. Želim si, da bi z drobnimi akcijami normalizirali odnose s tem koncem sveta. Da bi postalo dogajanje bolj pregledno in morda bolj varno. ladimir Braco Mušič je urbanist in univerzitetni predavatelj razvoja naselij in urbanističnega načrtovanja. V dolgi karieri arhitekta je sodeloval pri tako raznorodnih projektih, kot je bilo oblikovanje Gospodarskega razstavišča v Ljubljani za 7. kongres Komunistične partije Jugoslavije ali vodenje ameriško-jugoslovanskega projekta Študij regionalnega in urbanističnega planiranja v letih 1966–1972. Trikrat je sodeloval na misijah v Iranu pri odpravljanju posledic potresov in počel mnoge druge stvari. V zadnjih tednih pa je vzbudil pozornost z neobičajno pobudo. Ko je na Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo v Ljubljano prišla skupina otrok iz Palestine, je klubu Lions predlagal zbiranje sredstev za rehabilitacijo otrok, ki so bili letošnjo zimo pohabljeni med izraelskim bombardiranjem Gaze.