Kampanja za pridružitev Natu je bila sprva nemara nekakšen alibi za pasiven in fatalističen odnos tukajšnje politike do evropskega združevanja; kmalu pa je tudi pripomogla k paralizi političnega establišmenta in k degeneraciji v nekakšno parodijo paternalistične "kastne" države. Denimo, slepomišenje z referendumom. Slovenija je uradno kandidirala, velika večina političnega establišmenta pa se je zavzemala in je naposled tudi dosegla, da je bil referendum o vstopu v Nato zgolj vnazajski, se pravi, da so ga izpeljali šele po odobritvi vstopa v zvezo. 13. 5. 2002 je Delo poročalo, da naj bi v zunanjem ministrstvu ZDA predstavnikom slovenske vlade “svetovali…, da bi bilo referendum o vstopu v Nato bolje opraviti pred povabilom kakor po njem”. Istega dne zvečer je zunanji minister dr. Dimitrij Rupel v Odmevih na TV Slovenija demantiral pisanje Dela. Predstavniki vlade ZDA so jasno povedali, da je za ZDA tako imenovano “povabilo” v Nato že sprejem v zvezo, s katerim “povabljenke” že postanejo članice. 16. 5. 2002 je Delo poročalo, da je ameriški zunanji minister Colin Powell zunanjim ministrom t.i. “vilniuške skupine” “pojasnil, da povabilo v Nato ne bo nekakšno pogojno povabilo oziroma pogojno članstvo, ampak bodo vse države, ki bodo povabljene, dejansko hkrati stopile v zavezništvo”. Powell je iste besede očitno ponovil predsedniku vlade dr. Drnovšku, saj je ta po njunem srečanju dejal: “Powell je komentiral, da vidi vabilo kot začetek članstva in ne kot neko vmesno pripravljalno obdobje.” (Delo, 17. 5. 2002.) Če bi bil vnazajski referendum zavrnil članstvo v Natu, bi bila morala Slovenija potem izstopiti iz zveze. Vidimo lahko, kolikšne so bile možnosti za moralno, to je, “nepolitično” izsiljevanje, ker je bil referendum šele po odločitvi Nata, ali Slovenijo sprejme ali ne.