Joco, doma iz Šoštanja, je slikal že kot dijak na nižji celjski gimnaziji. Prijatelj Andrej je imel star fotoaparat, ki ga je nenehno mikal. Z njim je beležil dogajanje v razredu, na izletih, kot kronist. V Ljubljani se je vpisal na medicinsko fakulteto in se dolgo ni odrekel sanjam o diplomi. Vmes, med študijem, je pridno fotografiral, spet s sposojenim fotoaparatom, tokrat bratovim. Delal je za Študentsko tribuno, sam pravi, da je začel slikati še čisto neuk. Na nekem izletu v Skopje je posnel dvanajst fotografij, ki so prejele več različnih nagrad. To je bila spodbuda, da se je začel aktivneje ukvarjati s fotografiranjem. Postal je uradni fotograf Študentske tribune. Obenem pa je ugotovil, da gre pot k napredku preko razstav.