bama je zvezda. To je sedaj več kot jasno. Prvi tedenski video nagovor novega ameriškega predsednika je podrl vse rekorde gledanosti. Petminutni posnetek, v katerem je propagiral svoj krizni načrt, si je samo na You Tubeu ogledal milijon uporabnikov, da ne govorimo o klikih, namnoženih na prenovljeni spletni strani Bele hiše. Njegova inavguracija je poskrbela za največjo obremenitev omrežja v zgodovini interneta. New York Times pa je medtem dokončno začrtal začetek ere »You Tube-predsedstva«. Obama je prvi predsednik, ki je svoj »Weekly Address« video plasiral na splet, še več, Bela hiša si je na YT ustvarila svoj kanal. Tudi Vatikan je doživel razsvetljenje o vsemogočnosti interneta in se pridružil skupnosti YT. Celo iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad se je kljub omejevanju širokopasovne povezave svojim državljanom izkazal kot strasten bloger in komunikator nove generacije. Poteze, ki dokazujejo, da je splet »tisto« orodje sodobnosti in prihodnosti, ki najlažje in učinkovito prodre do posameznika. Je pa tudi ena izmed metod, kako nagovoriti državljane, brez posredovanja tradicionalnih medijev. To pa tačas nič kaj ne diši korespondentom na West Wingu, mnogim zvenečim reporterskim imenom, ki v medijskem orkestru odslej igrajo na drugo violino. Bojijo se za ekskluzivnost svojega dela oz. jih skrbi »medijska svoboda«, kot sami formulirajo razlog za skrb. Že nekaj časa pa lahko opazujejo prihod svojega propada, zahvaljujoč novim informacijskim kanalom, porastu blogerske scene in Obamovi medijski vseprisotnosti. CBS-ov veteran Bill Plante je predstavnike Bele hiše spomnil na zakoreninjeno tradicijo poročanja o predsedniku in o potezah le-tega, ki jo vztrajno rušijo. Za tradicijo pa je Obami očitno bore malo mar, in to je bilo jasno že med predsedniško kampanjo, ko je pokazal, da raje komunicira brez medijskega filtra; preko Facebooka, MySpacea in sveže prenovljene spletne strani Bele hiše, ki deluje kot megafon za sporočila medijem. »Watch dog« lahko dokončno pogine. Največ zdrah pa je bilo okoli ukinitve t. i. »pool« poročil, ki so dokumentirala vsak korak predsednika in so bila na voljo vsem akreditiranim novinarjem. Do »poolov« je prišlo na konferencah z omejenimi sedeži za novinarje. Prisotni so kasneje pridobljen material delili s tistimi novinarskimi kolegi, ki so ostali pred konferenčno sobo. Ta poročila so bila izključno produkti medijev in ne Bele hiše, kot je praksa sedaj, ko jih Obamovi tiskovni predstavniki medijskim hišam in v svet pošiljajo preko elektronske pošte. Tako se v spletnem poštnem nabiralniku znajdejo povsem nekoristne in neumestne informacije, kot je ta, da se Obama med svojim prvim delovnim dnem po maši ni preoblekel in je nosil enako obleko in taisto modro kravato ter da je njegovi hrani dodana gorčica in podobne banalnosti. Dnevne novinarske konference se sedaj zdijo povsem nepotrebne. Korespondenti pod okriljem WHCA (White House Correspondents Association) ostro protestirajo in zahtevajo možnost fizičnega dostopa do predsednika, saj je le-ta pomemben del kvalitetno opravljenega dela. Tudi tiskovne agencije, kot so AP, Reuters in AFP, so zavrnile prve slike Obame iz Ovalne pisarne, ki jih je posnel uradni fotograf Bele hiše, da bi jih le-te posredovale svojim strankam. In New York Times se je pritoževal nad tem, da ni dobil intervjuja z novopečenim predsednikom. O tem, kako Obama ignorira utečene rutine, govori tudi njegov prvi predsedniški nastop na televiziji, in to ne na ameriški, kot je običajno, temveč za arabski Al-Arabaja iz Dubaja. Zdi se skoraj neverjetno, kot da ne bi govorili o predsedniku ZDA. Medtem pa se je tudi televizijskemu gigantu NBC uspelo dogovoriti za prvi intervju. In ta se bo ne čisto slučajno zgodil med nedeljsko oddajo, neposredno pred zaključno tekmo Super-Bowla. Obama ne potrebuje »starih medijev«, če pa je priložnost ugodna, jo je potrebno izkoristiti. Direktna komunikacija med politiko in državljani je vsekakor hvale vredna, hitro pa je tudi lahko podvržena propagandi. Ustvarjena virtualna povezanost med uporabniki morda res vzbuja vtis, da je ta način komuniciranja najbližji pojmu tega, kar imenujemo za »demokratično«. Vendar mreža uporabnikov, ki živijo v iluziji moderne – boljše participacije politike skozi vladne spletne kanale, pozablja na dejstvo, da je Bela hiša dobila komunikacijske kanale, ki dosegajo nezaslišano popularnost ter jih lahko kontrolira po mili volji. Čas pa bo pokazal, ali mu zares uspeva komunicirati tako avtentično, direktno in transparentno, kot zatrjuje, da bo to počel. Vsaj zaenkrat na spletni strani Whitehouse.gov ne najdemo možnosti za puščanje komentarjev ali česa podobnega, kar bi nakazovalo na obljubljeno soudejstvovanje navadnih smrtnikov pri kreiranju političnih odločitev.