Čeprav sta Slovenija in BiH v izjemno dobrih odnosih še od časov, ko sta prijateljevala Alija Izetbegović in Milan Kučan, nekatere dokaj resne težave grozijo, da bodo te odnose uničile, sporni Prešernov park pa pravzaprav samo odslikava ta položaj. To je mogoče zaslutiti ne le iz pisanja nekaterih sarajevskih časnikov, češ da ni nobenega razloga, da bi Slovenci v Sarajevu dobili tak park, glede na to, da džamija v Ljubljani že petintrideset let čaka na gradbeno dovoljenje. S prepričanjem, da je Slovenija ksenofobična in zaprta država z izrazito protiislamskimi pogledi, so se že večkrat ukvarjala občila, pa tudi sicer dokaj ambivalentna javnost. Če pustimo ob strani ljubljansko džamijo, pravzaprav islamski kulturni center, ki je medtem dobil gradbeno dovoljenje, imajo Bosanci Slovenijo za državo, ki jo zanima zgolj ustvarjanje dobička v BiH in prijateljstvo zamenjuje s kolonizatorskim odnosom, ki se kaže predvsem v gradnji velikih trgovskih središč slovenskega podjetja Mercator, kjer tako rekoč ni izdelkov iz BiH in ki grozijo, da bodo uničila male trgovce z domačimi izdelki. Tu pa je še nerešeno vprašanje varčevalcev Ljubljanske banke v Sarajevu. Ti že več let bijejo pravno bitko, da bi jim vrnili denar, ki so ga pred letom 1991 zaupali glavni podružnici Ljubljanske banke v Sarajevu. Zadeva bi se lahko znašla na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Bosansko javnost je prav tako pretresla afera z alpski mlekom, v katerem je bila ugotovljena prisotnost kloramfenikola. Odločitev tedanje ministrice za zunanjo trgovino Azre Hadžiahmetović (sicer Švrakićeve strankarske kolegice), da ne bo ustavila prodaje alpskega mleka v BiH, čeprav je to zahteval urad za veterino oziroma njegov prvi človek Mato Tadić, je javnost razumela, kot da se je ministrica postavila v službo interesov tuje države, zato so jo občila ironično krstila za »najboljšo slovensko ministrico v BiH«.