skozi proces učenja spretnosti za življenje. Strokovni delavci ene od stanovanjskih skupin pripovedujejo. Ker je nesamostojen pri jemanju predpisane terapije […] ne zna upravljati z denarjem za osebne potrebe, rabi pomoč in podporo pri nabavi v trgovini […] pozabil oz. imel je težave pri ponovnem spoznavanju določenih predelov Ljubljane […] V začetku je še potreboval pomoč pri spoznavanju nove okolice, kjer so bile organizirane prostočasne dejavnosti v različnih društvih (Altra, Paradoks). Moral se je tudi naučiti uporabe telefona, radia, morali smo ga spremljati in biti v vlogi neposrednega sogovornika oz. zagovornika pri osebnemu zdravniku, lečečem psihiatru in pri ostalih preventivnih pregledih. Pri spretnostih vsakdanjega življenja gre torej za to, da ljudje obdržijo samostojnost, v nekaterih primerih pa da jo znova pridobijo. Zato so morali na ravni vsakdanjih rutin razviti posebne spretnosti in znanje. Zlasti tiste, ki jim omogočajo več samostojnosti, kot so branje, pisanje, skrb za osebno higieno in gospodinjska opravila, tehnične spretnosti (menjavanje baterije v slušnem aparatu, telefoniranje, vožnja z električnim vozičkom), znanje tujih jezikov in podobno. Tako lahko vidimo, da na ravni potreb po učenju osnovnih življenjskih spretnosti sledimo dvema procesoma. Prvi je povezan z učenjem spretnosti, ker so ljudje pozabili gospodinjiti. Drugi pa je povezan s kompenziranjem izgubljenih spretnosti, bodisi ker človek fizično več česa ne zmore (npr. nima rok), ker nima sredstev, s katerimi bi lahko vzdrževal vsakdanje spretnosti (npr. brezposelni) ali pa nima kje gospodinjiti (npr. brezdomec). Intervencije v vsakdanje spretnosti se zato odvijajo na dveh ravneh, na ravni učenja in na ravni kompenzacije, ki sta v konkretnih situacija pogosto med seboj prepleteni. To dekle zna samo brisati prah, pomivati posodo, pri pranju perila pa ji pomaga mama: »Pomivam posodo, brišem prah, včasih zalivam rože, tudi potegnem ven iz pralnega stroja, kadar mami pere perilo. Enkrat sem že probala prat in je vse ratalo rumeno, ker je bil v belem perilu rumen pulover.« Spretnosti vskadanjega življenja vključujejo tudi vrsto neopaznih procesov: »Očala si dam sam na obraz, kartico za odklepanje vrat si dam sam v žep, denarnico in telefon si lahko dam sam v jakno.« Med vsakdanje spretnosti bi lahko prišteli tudi znanje o upravljanju različnih aparatov, obvladovanje računalnika, prižiganje TV, glasbenega stolpa, upravljanja s telefonom.