Drugi od dveh uvodoma navedenih odgovorov na vprašanje, ali so šolnine v visokem šolstvu primer socialne nepravičnosti, je, kot smo videli, negativen. Predvsem v ekonomskih krogih, doma in po svetu, namreč velja brezplačno šolstvo za nepravično, ker prerazdeljuje dohodek v korist bolj premožnih in s tem povečuje družbeno neenakost. Tudi ta argument se opira na empirične analize, vendar je tudi v tem primeru tako, da obstaja vsaj ena empirična analiza (s konca devetdesetih let za državo Illinois), ki tega ne potrjuje. Šolnine v visokem šolstvu pa naj bi bile upravičene in element socialne pravičnosti tudi zato, ker naj bi bilo pravično, če plačajo za visokošolsko izobraževanje več tisti, ki imajo od njega večje koristi. Ali drugače povedano, šolnine so upravičene, ker je upravičeno zahtevati delno plačilo izobraževalnih storitev od tistih, ki jim del koristi od izobraževanja neposredno pripade prek višjih dohodkov. Ozadje tega argumenta je ena od različic klasičnega neoliberalnega razumevanja visokošolskega izobraževanja, ki visokošolskega študija ne razume kot človekove pravice (do katere ima država korelativno dolžnost, da zagotovi njeno uresničevanje tudi z uvedbo brezplačnega študija) oziroma kot javno dobro, temveč ga razume predvsem kot zasebno dobro, to je kot nekaj, kar si morajo tisti, ki imajo od tega osebne koristi (ker si s tem povečajo lastno vrednost na trgu dela, omogočajo bolje plačane službe, dvigujejo družbeni ugled ipd.), tudi sami plačati. Gledano iz te perspektive, ki je značilna za zagovornike neoliberalnih pogledov na izobraževanje, a nikakor ne samo zanje, je financiranje visokošolskega izobraževanja naloga države le zaradi tako imenovanih eksternih učinkov izobraževanja, to se pravi, zaradi koristi, ki jih ima od takega izobraževanja celotna družba. Vendar je to financiranje lahko le delno. Če bi bilo stoodstotno, bi bilo krivično, saj bi v tem primeru revnejši plačevali tistim, ki bodo po končanem študiju imeli veliko višje plače kot oni.