Priznanje: Brez posebnega tveganja si drznem reči, da je tisk do RTV Slovenija bolj kritičen kot ne, vsekakor pa bolj kot do drugih tovrstnih komercialnih podjetij. O tem, zakaj je tako, kdaj drugič. Tokrat o tem, da je pomemben igralec kritiziranega moštva vsaj posredno deležen kritike po krivici, priznanja pa bogve zakaj ne dobi. Pišem o generalnem direktorju RTVS Antonu Guzeju. Gospoda, za razliko od skoraj vseh njegovih predhodnikov, osebno ne poznam. Začel je seveda narobe: mož je, ko so ga nastavljali, odkrito priznal, da o televiziji ne ve kaj dosti, kar pa je sicer bil eden od pogojev, da bi službo sploh dobil. Dobil jo je po zmagi Janeza Janše na volitvah kljub temu in s tem v nemajhnem delu javnosti črno piko. Potem o njem ni bilo kaj dosti slišati ali brati, časopisne novinarje in urednike so zanimale druge teme, povezane z nacionalko. Tihi mož iz ozadja, ki se je pred tem profesionalno ukvarjal z avtomobili, mora v skladu z 22. členom zakona o RTVS med drugim voditi strokovno programsko delo, organizirati in voditi delo ter poslovanje javnega zavoda. Kaj natanko je »strokovno programsko delo«, ne vem. Upravičeno dvomim, da bi mi to lahko kdo zadovoljivo in jasno razložil. Vrstnega reda in dolžine poročil v TVD vsekakor ne določa. Poslovanje pa razumem tako, da ne delaš izgube, marveč vsaj znosen dobiček. In tu se je Anton Guzej izkazal kot pred njim na RTVS malokdo. Zakaj? Preprosto, od sprejetja zakona o RTVS jeseni 2005 se naročnina ni povečala, javni zavod pa ves ta čas ni imel izgube! Ne vem za nobeno blago ali storitev, ki se v tem času pri nas ne bi podražila. Zasluga za to gre predvsem Antonu Guzeju, ki je s posluhom za socialne stiske neboleče za nekaj sto zmanjšal število zaposlenih in z racionalnimi ukrepi oklestil stroške poslovanja tudi na drugih področjih. Tako RTVS tudi lansko leto kljub že leta enaki naročnini ni končala v rdečem. In zato glede poslovanja brez pridržka kapo dol. Glede programa in vsebine pa je več ali manj ostal pri tem, kar je rekel pred leti, ali pa se v to, razen v skrajni nuji, ni hotel preveč vtikati.