1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pritožnik državljan Republike Slovenije in da je pravico do starostne pokojnine uveljavil pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v Republiki Srbiji, kjer je bil nazadnje zaposlen. S tem naj bi pravico do izbire nosilca zavarovanja izkoristil v skladu z veljavnimi predpisi. Zato naj ne bi izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji na podlagi 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v prvem odstavku določa, da lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, uživa le eno od njih po lastni izbiri. V drugem odstavku pa določa, da se prejšnji odstavek uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. Po stališču sodišča prve stopnje se možnost izbire nanaša na zavarovanca, torej na aktivno osebo, ki še ni pridobila pravice do izbire. Ko je pravica uveljavljena, naj ne bi bilo več možno izbirati, kdo je pristojen za priznanje in kasnejše izplačevanje priznane pravice. Pritožnikov zahtevek, naj razveljavi dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod), s katero mu je bila priznana pravica do dodatka k starostni pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 18/01 in nasl. – v nadaljevanju ZZSV), je zato zavrnilo. Po stališču sodišča druge stopnje naj bi bilo pritožnikovo stališče, da je namesto priznanega dodatka k pokojnini upravičen do samostojne starostne pokojnine po splošnih predpisih, zmotno iz razlogov, ki naj bi bili prepričljivo utemeljeni v izpodbijani sodbi in dokončnem aktu toženca. Za pritožbeno rešitev zadeve naj bi bila bistvena zgolj dejanska ugotovitev sodišča, da je pritožniku pravico do starostne pokojnine že od leta 1992, ob upoštevanju tudi v Sloveniji dopolnjenih let, priznal srbski nosilec pokojninskega zavarovanja, ker je bil pri njem nazadnje zavarovan. S tem naj bi bila izčrpana izbirna pravica med pokojninama iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji in Republiki Srbiji. Sodišče prve stopnje naj bi presodilo, da je tožnik z uveljavitvijo pravice pri srbskem nosilcu zavarovanja izčrpal pravico do izbire v smislu možnosti uveljavitve istovrstne pokojninske dajatve še pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča je presoja obeh sodišč, da je pritožnik upravičen le do dodatka k pokojnini, pravilna. Zavarovanec, ki je pravico do pokojnine uveljavil v kateri od republik nekdanje SFRJ, naj ne bi imel več izbirne pravice in naj ne bi mogel uspešno uveljavljati enake pravice v Republiki Sloveniji.