spremenil. Vendar podporo in skrb vsaj sprva potrebujejo, sčasoma pa se ujamejo v stare zanke s svojimi starši in jim poskušajo nekako ustreči in jim ne povzročati še več težav. Neuporniškost in pristajanje na skrbniško vlogo sta lahko v tem smislu znak sekundarne prilagoditve (institucionalnemu redu družine), zlasti če je to edini okvir, v katerem je družina pripravljena sprejeti svojega »problematičnega« člana. Ta drža lahko sčasoma zbledi, ko se član okrepi in spet pridobi svojo pogodbeno moč v družini. Lahko pa se posameznik čedalje bolj utrjuje v svoji vlogi »nemočnega« člana družine, za katerega je treba poskrbeti; prevzame t. i. slog »naučene nemoči« (learned helplessness). Temu tipu prilagoditve gre na roko tradicionalni medicinski model s konceptualnim okvirom »bolezni« kot pasivne okoliščine ali stanja, »bolezni kot vsake druge«, na katero se ne da vplivati. Okvir bolezni dopušča človeku dostojanstvo, ko mora sebi ali drugim pojasniti, kaj se mu je zgodilo (sem zbolel), obenem pa ga lahko vloga bolnika pasivizira in mu ponudi zaledje za »nedostojen«, odvisni odnos, ki ga imajo bližnji do njega. Okrevanje in osamosvajanje po duševnem zlomu nista enostavna procesa in taka drža lahko predstavlja dodatno oviro. So pa tudi družine, ki odkrito priznavajo, da je njihov sin ali hči velika nadloga zanje. Imajo svoje delo in načrte, pri katerih jih ovira skrb za neuspešnega potomca. Vmes med skrajnostma pa najdemo družine, ki so pripravljene sinu ali hčeri prisluhniti in ponuditi podporo, ki jo potrebuje. Pripravljene so ga vključiti v vsakdanje življenje družine in mu zagotoviti enakovredno vlogo (ibid.). Iz izkušenj izobraževanj za svojce in iz skupin za samopomoč vemo, da si ti zelo prizadevajo pridobiti znanje o težavah svojega bližnjega, o tem, kako lahko spremenijo vzorce sporazumevanja v družini, in so pri tem zmožni presenetljivih spoznanj in trajnih sprememb. S sprejemajočim, naklonjenim vzdušjem brez pretirane kritike, priznavajoč uporabniku, da v mejah svojih zmožnosti samostojno odloča, in z nevsiljivo podporo lahko bistveno pripomorejo k njegovemu ali njenemu okrevanju (Lamovec 2006: 253). Osupljivi so izsledki raziskave, ki sta jo izvedla Christine Vaughn in Julian Leff (1985); ugotovila sta, da je družinska klima pri preprečevanju ponovitve kriz pomembnejša kot jemanje zdravil. S ponovnimi krizami sta se povezovali dve značilnosti družinske klime: število kritičnih pripomb in čustvena preokupiranost z uporabnikom, poleg njiju pa še čas, ki ga je uporabnik prebil v družini. Veliko kritičnih pripomb in čustveno