Za preventivo in odpravo njegovih posledic v dveh letih porabijo toliko, kot bi stala ograja, na katero že dolgo zaman čakajo (pred štirimi leti so ocenili, da bi stala 7 milijonov tolarjev, zdaj je cena gotovo višja). »Zavedamo se, da ograja ne bi rešila vsega, bi pa bistveno pripomogla k izboljšanju kakovosti pouka, saj zdaj šolskih zelenic ne moremo uporabljati, čeprav imamo približno dva hektarja veliko zemljišče. Po kurikulu bi morali imeti otroci iz prvega triletja veliko več pouka zunaj učilnic, v teh razmerah pa to ni mogoče, poleg tega nimamo niti enega igrala za najmlajše,« pravi ravnateljica Karmen Cunder . Vandalizem je le eden od problemov, s katerimi se spopadajo – otroci pogosto najdejo odvržene uporabljene brizgalke, neurejena okolica šole je postala sprehajališče za pse in je zato nevarna za zdravje. Otroci se čutijo ogrožene, starši so zaskrbljeni tudi zaradi nasilja. Niti prepis na drugo šolo ne bi pomagal, ker je povsod približno enako, je menila ena od udeleženk okrogle mize. Izkušnje iz drugih šol sredi stanovanjskih sosesk to potrjujejo; med njimi vse bolj prevladuje prepričanje, da bi morale biti šole ograjene in (za)varovane, podobno kot so vrtci. Toda to je le en vidik rešitve. Šele če bi mladi imeli prostor, kjer bi se lahko zbirali, in programe, ki bi jim pomagali kakovostno preživljati prosti čas, bi se razmere začele spreminjati. V Zalogu teh možnosti nimajo, zato jim jih je treba ponuditi. Na voljo so kakovostni programi tudi pri Zvezi prijateljev mladine in drugih nevladnih organizacijah, pripravila jih bo tudi šola.