Znanstveniki poskušajo tudi združiti žive celice in tehnične komponente - na primer, živčne celice in polprevodniško elektroniko. Skrajnja ideja je dobivanje nevronskih čipov za nevroproteze, ki bi, na primer, omogočile slepim da vidijo, kasneje pa tudi gradnjo nevroračunalnikov, ki naj bi kombinirali biološko in elektronsko inteligenco. Nekaterim raziskovalcem , kot je, na primer, prof. Peter Fromherz z Biokemijskega inštituta Max Planck v Martinsriedu, že uspelo omogočiti rast nevronov na silicijevem čipu, ki ga potem uporabljajo za stimuliranje nervnih celic. Električni impulz se z nervne celice vodi na drugi nevron preko bioloških kontaktov, sinaps, kar pa povzroča tudi spremembo napetosti pod njim. S tem nervna celica in čip komunicirata, ne da bi drug drugega motila. Silicijev čip povezan nevrone polža, na primer, lahko brez težav deluje več tednov ali celo mesecev. To pa je šele začetek raziskav, v katerih bodo znanstveniki kmalu preučevali mreže z več kot 100 nevronov, ki naj bi jih opazovali in tudi stimulirali vsakega posebej in tako prvič preverjali bazične koncepte možganskih raziskav. Danes znanstveniki imajo teorije o delovanju nevralnih omrežij in tudi računalnike zasnovane na takšnem modelu. Šele s pomočjo nevročipov pa bodo zares opazovali obnašanje nervnih omrežij. Ker je rast nevronov na čipu počasna, poskuša Fromherzov tim istočasno povezati že razvita nevralna omrežja z mikročipi. V tem cilju uporabljajo možgane podgane, natančno hipokampus, ki ima ključno vlogo pri učenju. V podjetju Infineon za tovrstne poskuse zgradili čip z 10.000 tranzistorjev, ki naj bi lahko pomagal v razvoju umetne mrežnice. Nanokatalizatorji v bakterijski beljakovini, umetne kosti in drugi organi, povezovanje nervnih celic in čipov ter tudi druge podobne kombinacije so del nove simbioze narave in tehnologije.