Vso noč sem se prebujal. Hodil kozlat in scat. Spet utonil v dremavico, v nov pregon mor. Trdneje sem zaspal šele ob prvih trakovih jutra, ki so lezli v sobo. Zbudil sem se sredi dopoldneva, ves morast in mačkast. Dolgo tuširanje in drgnjenje z milom mi ni pomagalo. Umil sem si zobe in pljuval kri. Šel sem k zobozdravniku. Povprašal sem, kdo kje dela, in se postavil pred prava vrata. Čakal sem dobro uro, preden sem prišel na vrsto. Sedel sem na stol in zobozdravnica se je sklonila nadme. Delala je z masko. Rjave oči. Hotel sem reči, naj mi izpuli preostanek štirice, ki sem ga čutil pod jezikom. Ni mi pustila do besede. Zasadila je ukrivljeno iglo v zob na drugi strani. Poskočil sem. „Boli,” je mirno ugotovila. „Zaplombirali ga bomo. Ta pa mora ven. Ničesar ni mogoče narediti. Razklal se je v korenino.” Pobrskala je po škrbini in potegnila ven droban košček. Pomolila mi ga je pred oči. „Les.” Nova ugotovitev. „Furnir,” sem zamomljal. Ni se čudila. Še malo je zbadala po zobeh in vprašala: „Vas boli?” Zanikal sem. „To dvoje torej.” Začela je montirati sveder. Sestra je stopila k njej. Zašepetala je nekaj o nakupih, dobila dovoljenje in odšla iz ordinacije. Še prej je zmešala polnilo za plombo. Zobozdravnica me je opazovala ledeno, kot ribo pred seciranjem. „Če bi uporabljal možgane, se ti take stvari ne bi dogajale,” je rekla. Hotel sem odgovoriti. Zatrla me je z vrtanjem. „Pljuni.” Splakoval sem usta z vodo in pljuval. „Stavit grem, Egon,” je rekla, „da je bilo spet zaradi ženske.” „Ja.” Priznal sem. „Človek bi mislil, da nimaš trohice možganov.” Spomnil sem se njenega imena. Končno. Brskal sem za njim celo uro, čakajoč pred vrati. „Ana, mar res misliš, da je človek racionalno bitje?” Porinila me je nazaj na stol. „Ti že ne.” Sveder je zapel. Zazidala mi je luknjo. Brez predaha je pripravila injekcijo. „Ne vem, čemu se tako trudim. Zaslužil si puljenje brez omrtvičenja in razkuževanje rane z žarečim železom. Po tistem, kar si mi storil.” Zabila je iglo v dlesen. Zaplesal sem po stolu. „Počakaj deset minut.” Hotel sem oditi v čakalnico. Ustavila me je in rekla, naj počakam na stolu. Ubogal sem jo. Naslonila se je na zid in me opazovala. Ni snela maske. „Egon, pizda si. Ne vem, kaj sem videla na tebi.” Molčal sem in