Ne glede na vzrok za potrebo po nevrokirurškem zdravljenju, ne glede na to, kakšen pristop v notranjost hrbteničnega kanala je potreben, nikoli in v ničemer ne posegamo v nosilnost, stabilnost in funkcionalnost hrbtenice. Celo po najobsežnejšem "odpiranju" hrbteničnega kanala je po končanem zdravljenju dopustna prav vsaka telesna obremenitev. Med pristopanjem do vretenčnih lokov od njih odmikamo mogočne hrbtne mišice, tako da ob koncu operacije ležijo na svojem prvotnem mestu in s tem preprečujejo ukrivljanje hrbtenice, ki jo držijo v pokončnem položaju. Vretenčne loke z mikrokirurško tehniko zmanjšamo toliko, kot je minimalno potrebno za varen dostop do znotrajhrbteničnega kanala z delikatno strukturo, kajti nad njimi moramo imeti popoln nadzor. Ves čas operacije uporabljamo mikroskop, z vsemi strukturami, ležečimi v hrbteničnem kanalu, pa ravnamo skrajno previdno; nenehno skrbimo za toplo vlaženje, s čimer zagotovimo ustrezno oskrbo s krvjo, in jih dinamično odmikamo. Priprava tkiv je na moč podrobna, vedno upoštevamo prav vse anatomske možnosti, kajti v nepredvidenih situacijah ni popravnega izpita. Uspešen nevrokirurški poseg zahteva maksimalno zbranost celotne ekipe, najmanjšo možno invazivnost in sprejemljivo nežnost.