Zanimanje za malto, ki bi se strdila pod vodo in je ta ne bi načela, se je znova obudilo šele v času industrijske revolucije. Seveda v Angliji, ki je v tehničnem razvoje tekmice tedaj prehitevala za več kot pol stoletja. Tik pred koncem 18. stol. je inženir John Smeaton apneno malto z dodano glino, kar da rimskemu podoben cement, uporabil pri gradnji slovitega Eddistonskega svetilnika (ŽIT 1999/11, str. 10). Nad svojo pogruntavščino je bil tako navdušen, da je o »novem« hidravličnem cementu (tj. cementu, ki se strdi tudi pod vodo) napisal celo knjigo, prvi takšen prispevek k gradbeni literaturi po Vitruviju. V le nekaj desetletjih je bila skrivnost rimskega cementa znova odkrita in uporaba umetnega kamna za izdelavo cvetličnih korit, klopi, kipov in podobne betonske okrasne opreme vse bolj priljubljena.