Še preden je tožnikom uspelo spravit Napster s sveta, je luč sveta že ugledal nov koncept. Ugotovitev, da koncept osrednjega strežnika ni prava, saj ga je lahko odkriti in blokirati je botrovala razvoju sistema, ki je bil prvi pravi P2P. Program se je imenoval Gnutella. In zakaj revolucija? Povezovanje med uporabniki načeloma ni težavno – dokler uporabnik ve za naslov drugega uporabnika in za ime datoteke pri njem. V omrežjih P2P je največja težava prav iskanje teh podatkov, zato Gnutella uporabi iskanje z metodo poplavljanja (flooding). Uporabnik pošlje povpraševanje drugim uporabnikom, ti pa ga posredujejo naprej, dokler se želena datoteka ne najde. Uporabnik, ki sproži iskanje, lahko določi, prek koliko drugih uporabnikov bo iskanje potekalo. Iskanje velikokrat poteka prek nekaj tisoč uporabnikov, kar je načeloma dobro, v praksi pa pomeni veliko zmanjšanje hitrosti prenosov glede na Napster. Kmalu so se pojavili kloni, kot sta LimeWire in Gnucleus. Gnutella je za P2P prenos uporabljala različna TCP-vrata, tudi standardna vrata 80 (splet), znala je izkoriščati tudi proxy prehode – zato jo je bilo veliko teže odkriti in blokirati. A tudi Gnutella je imela Ahilovo peto, in sicer skalabilnost. Ko je po ukinitvi Napsterja uporabnikov Gnutelle postalo preveč, je večina prometa v omrežju postalo poizvedovanje.