Tožilka Nastja Franko pa je opozorila na številne dokaze, ki potrjujejo, da je morilec res Ivan Perić, s čimer se je strinjalo tudi višje sodišče. Njegov zagovor je po njihovem mnenju nelogičen in v nasprotju sam s sabo. Miškovićevo izpoved pa je ocenilo kot verodostojno in prepričljivo, čeprav mu niso verjeli, da ni vedel, koga namerava Perić ubiti. Perićev motiv je bilo koristoljubje, dejanje pa je storil v povsem prištevnem stanju. Na zahrbten način je storil najhujše kaznivo dejanje in ob upoštevanju zvijačnosti in pretkanosti, ki jo je pri tem uporabil, mu je mogoče izreči le najvišjo kazen, je poudaril višji sodnik Milan Štrukelj. Čeferinove očitke, da sodišče ni hotelo upoštevati ključnega razbremenilnega dokaza (izsledke poligrafskega testiranja Perića, ki so ga opravili hrvaški policisti), je Štrukelj zavrnil, češ da po našem zakonu o kazenskem postopku uporaba poligrafa ni dovoljena in da je bilo treba zapisnik o poligrafiranju po zakonu izločiti iz kazenskega spisa. O Čeferinovem predlogu, da bi moral klinični psiholog ugotoviti, ali je Perić sploh sposoben storiti tako grozljivo kaznivo dejanje, pa so višji sodniki dejali, da bi bila izvedba takšnega dokaza zloraba stroke in v nasprotju z zdravniško etiko.