V obdobju od leta 1958 pa do danes je zaslediti pojav bolj ali manj stalnega vračanja posameznih sodobnih slovenskih pesnikov k slovenski ljudski pesmi kot živemu ustvarjalnemu toku in sicer takrat, ko so se utrudili v iskanju inovacij, ko so se znašli v svetu izpraznjenih vrednot ter so svoja lastna spoznanja lahko povezali s sporočili ljudske pesmi. Cela vrsta sodobnih pesnikov od Gregorja Strniše, Vena Tauferja, Svetlane Makarovič, Milana Vincentiča idr. je posegala po motivih, temah in oblikah ljudskega pesništva ali pa jemala odnosnice iz celotnega ljudskega izročila. Načini oblikovanja svojega lastnega pesniškega dela s pomočjo ljudskega pa so pri vseh prej naštetih avtorjih zelo različni, saj izhajajo iz lastnih avtopoetik. Npr. Strniša in Taufer sta z raznovrstnim vgrajevanjem elementov ljudske pesmi v svojo poezijo in s pomočjo ljudskih vsebin spregovorila o sebi in svetu ter uporabljala stilne elemente ljudske pesmi kot neponarejene in spontane načine umetniškega izražanja. Taufer je celo napisal knjigo na podlagi tipov in variant ljudskih pesmi in jo naslovil Pesmarica rabljenih besed. Verjetno pa je po uporabi ljudskega izročila v svoji poeziji najbolj znana Svetlana Makarovič, ki svoje idejno in filozofsko obzorje združuje z uporabo motivov iz Desetnice, Zelenega Jurija, Mrtvaške kosti, Mrtveca, ki pride po ljubico… ter z mitološkim svetom torkelj, peht, sojenic, rojenic, kresnikov, žalik žena idr. Uporablja pa tudi oblike verzov iz ljudskih pesmi, ki jih preslika v pesem, vsebina pa je inverzno nasprotna ljudski.