Konoplja je najbrž najstarejša kultivirana rastlina, ki je ljudje ne gojimo za uporabo v prehrani. Prvi zapis o marihuani, ki ga poznamo, je iz davnega leta 2737 pred Kristusom, gre pa za farmakološke razprave, ki jih pripisujejo kitajskemu cesarju Sheng Nungu, prvemu, ki je svoje ljudstvo učil o vrednosti konoplje. O marihuani pred letom 2000 pred Kristusom pišejo Indijci v Atharvavedi. Prebivalci Male Azije pa jo v klinopisu na tablicah opisujejo okrog leta 650 pred Kristusom. Marihuano naj bi omenjala Biblija, omenjal naj bi jo Homer v svojih epih, pa tudi Plinij, nam sicer bolj znan po priporočanju terana, naj bi vedel za njene zdravilne učinke. V 5. stoletju pred Kristusom Herodot zapiše: »V njihovi deželi raste konoplja divje, čeprav jo Skiti tudi sejejo, Tračani pa si iz nje delajo obleko. Skiti seme te rastline pod posebnim šotorom mečejo na razbeljeno kamenje, da se dimi in ustvarja paro, s katero se ne more primerjati nobena parna kopel v Grčiji. Zaradi te pare Skiti kričijo od veselja. Ta para jim služi za kopel, ker se drugače nikoli ne umivajo z vodo.« Delfska prerokinja Pitija naj bi svoje prerokbe izrekala pod vplivom marihuane. Prav tako zgodaj jo uporabljajo v Afriki. V zahodno Evropo konoplja pride pred letom 500 pred Kristusom; iz tega časa so žare, najdene v Berlinu, v katerih so bili njeno seme in listi. Antični zdravnik Galen iz 2. stoletja piše, da s konopljo postrežejo na zabavah v cesarskem Rimu zaradi povečanja užitkov. Perzijo in križarje, ki so tja romali v 11. stoletju, po zapisih Marka Pola ustrahuje sekta »starca s planin« Hasana ibn Al Sabaha, imenovana asasini. Al Sabah naj bi svoje podložnike spodbujal s hašišem, smolo, pridobljeno iz marihuane. Čeprav danes ne verjamemo, da bi to mamilo lahko spodbujalo bojevitost in samomorilski nagon, se ime njegove sekte povezuje z uporabo hašiša. Bojevniki so ga najbrž dobivali zato, da so okusili, kakšen bo raj, ki jih čaka po smrti na bojnem polju. Angleška beseda »assassin«, ki pomeni morilec, ubijalec, terorist, še danes spominja na to sekto. Privid letečih preprog iz 1001 noči naj bi bil posledica uživanja marihuane. V islamskih deželah imajo marihuano za afrodizijak. Stara arabska pesem pravi, da je neki Abu'l Hajeh po zaužitju hašiša v eni noči zaporedoma defloriral osemnajst devic. Leta 1545 Španci prinesejo konopljo v Čile, čeprav jo črni sužnji že v začetku 16. stoletja prinesejo v Brazilijo in jo uporabljajo za mamilo in zdravilo. Od leta 1611 jo zaradi vlaken, iz katerih tkejo platno in spletajo vrvi, gojijo v Virginiji. V Novo Anglijo pride leta 1626 in je do konca ameriške državljanske vojne glavni pridelek Severne Amerike, pomembna pa je tudi za kolonialno gospodarsko politiko. Leta 1765 jo George Washington, kasnejši predsednik ZDA, prvič poseje na Mont Vermonu predvsem zaradi vlaken, čeprav vedo nekateri povedati, da se Washington zanima tudi za medicinske in opojne učinke svojih rastlin. V evropsko medicino zdravilo leta 1839 uvede irski zdravnik W. B. O'Shaugnessy, ki poprej dolgo službuje v Indiji. Evropejci v drugi polovici prejšnjega stoletja uporabljajo marihuano kot sredstvo proti revmatizmu, menstrualnim in drugim bolečinam, za lajšanje nevralgičnih težav, pa tudi kot sredstvo za pomiritev (zlasti pri epilepsiji) in boljše spanje. Čeprav Napoleon v Egiptu prepove uporabo hašiša in trgovino z njim, ga njegovi vojaki vseeno »prinesejo« v Pariz. Tu leta 1844 francoski pesnik Gautier, sicer zagovornik literarne doktrine l'art pour l'art, ustanovi Klub hašišarjev, katerega člani so književniki Baudelaire, Dumas oče, Balzac, Hugo in Nerval ter slikarja Delacroix in Daumier. Hašiš kadijo ali pa ga uživajo kot dawamesk, čeprav je ta oblika veliko bolj nepredvidljiva od kajenja, ker je težko nadzorovati količino hašiša. Učinki, ki jih opisujejo, so odvisni predvsem od njihovih individualnih predstav in osebnosti ter razpoloženja, v katerem jemljejo mamilo. Gautier halucinira »hibridne kreature, brezoblične mešanice ljudi, goveda in orodja; menihe s kolesi namesto stopal in kotli namesto trebuha«, Baudelaire pa vidi »izbrano harmonijo proporcij ... skozi prostor«. United State Pharmacopeia jo leta 1850 prvič opiše kot Extractus cannabis in jo v evidenci pod tem imenom vodi do leta 1942. V drugi polovici 19. stoletja ameriški zdravniki marihuano množično predpisujejo kot zdravilo proti bolečinam, mišičnim krčem, histeriji, astmi, revmatizmu in proti bolečinam zaradi težaškega dela (mišičnemu vnetju). Pripravki iz marihuane se bohotijo na policah vsake boljše ameriške lekarne vse do leta 1937, ko medicinsko uporabo konoplje prepovejo. Okrog leta 1910 pride konoplja v ZDA kot marihuana iz Mehike. e v 20. letih se širi po New Orleansu, predvsem med revnim črnskim prebivalstvom in med pevci jazza. Leta 1926 se proti marihuani začne prava gonja. Poročila dokazujejo, da je več kot 80 odstotkov zločinov storjenih pod vplivom marihuane. Gonja proti njej se v ZDA spremeni v gonjo proti črnskemu, portoriškemu in mehiškemu prebivalstvu, v medicinskih krogih nastane celo teorija, da je uživanje marihuane lastno »neameriškim« rasam. V tej gonji je glavni Harry Anslinger, direktor Zveznega urada za narkotike, ki marihuano poimenuje »ubijalsko mamilo«. Razglasi jo za ubijalca mladine, za vzrok umorov, posilstev, kraj, moralne izprijenosti, impotence, delirija, norosti, bigamije in najrazličnejšega razvrata. Kot glavna zvezda Anslinger nastopi v vlogi priče pred Kongresom s trditvijo: »Pokadite cigareto marihuane in gotovo boste ubili lastnega brata.« Pod vplivom takšnih trditev leta 1937 ameriški Kongres prepove vsakršno uporabo marihuane, tudi v medicinske namene. Rekreacijsko kajenje marihuane v ZDA oživi v 50. in se razcveti v 60. letih, čeprav je strogo prepovedana, saj je samo za kajenje predvidena kazen od 5 do 15 let zapora. Prava epidemija kajenja marihuane leta 1964 zajame najprej univerzo v Berkeleyju v Kaliforniji in se od tam razširi po vseh univerzah v ZDA. Na nekaterih ameriških univerzah v letih 1965-70 marihuano kadi več kot 80 odstotkov študentov. To je čas hipijevstva, psihadelike in »dolgega pohoda skozi institucije«. Val uživanja marihuane pljuskne tudi v Evropo. Celo neki Bill Clinton, študent oxfordske univerze, ki kasneje po naključju postane predsednik ZDA, se mu ne more upreti in kadi jointe. Ker pa se noče prepustiti učinkom »hudičeve trave«, dima ne inhalira, ampak ga, da kolegi ne bi posumili vanj, samo drži v ustih in ga čez čas izpuhne še nepredelanega. Približno v tem času pride marihuana skupaj z »otroki cvetja« tudi v Jugoslavijo. Vendar so njeni voditelji bolj možati. V Pulju in okolici vedo strokovnjaki za te reči povedati, da je podnebje na brionskem otočku Vangi prav idealno za vzgajanje konoplje in da maršal Tito ni samo ljubitelj havank, ampak si rad zvije tudi kaj močnejšega, kar pač zraste iz semen, ki mu jih poklanja njegov neuvrščeni prijatelj Haile Sellasie. Ta je med drugim tudi odrešenik rastafarijanstva, Bob Marley, Peter Tosh in drugi njegovi privrženci pa v reggae pesmih opevajo svojo sveto rastlino. V boj za liberalizacijo zakonov o marihuani se vključijo tudi literati, med katerimi je najbolj znan Allen Ginsberg, ki se pojavlja na javnih demonstracijah, kjer zahtevajo njeno legalizacijo. Leta 1967 je v Timesu objavljen celostranski oglas z naslovom Zakon proti kanabisu je načeloma nemoralen in praktično ne funkcionira, podpisanih pa je 64 znanih osebnosti, med njimi filozof Bertrand Russel, Beatli, Graham Greene in Peter Brook. Rekreacijsko uživanje marihuane se širi tudi v 70. letih. Leta 1976 Nizozemci liberalizirajo svojo zakonodajo in začno odpirati posebne lokale, kjer prodajajo manjše količine trave in šita. Lokale poimenujejo coffeeshopi, vanje pa se začno zgrinjati mamilarski turisti z vsega sveta. Ko leta 1979 japonska mladina izve, da so na tokijskem letališču aretirali Paula McCartneyja, ker je imel pri sebi marihuano, se tudi tam uživanje tega mamila izredno razmahne. Istega leta v Italiji zaprejo nekega privrženca Panellove Radikalne stranke, sicer člana rimske mestne skupščine, ker neprenehoma ponuja cigarete z marihuano rimskemu županu. Čeprav se zdi, da v 80. letih uživanje marihuane deloma zamre, pa vsi ne počivajo. Neka ameriška tobačna tovarna celo registrira in zavaruje blagovno znamko Acapulco gold, kar je sicer ime vrste močne mehiške marihuane, pod katerim bi, če bi marihuano kdaj legalizirali, prodajali opojne cigarete. Izgleda, da so 90. leta s kulturo new agea spet čas marihuane. Celo Slovenijo, majhno deželico na sončni strani Alp, v osvobodilnem zanosu popade težnja po liberalizaciji stališč do »trave«. Igor Bavčar, prvi slovenski notranji minister, pove, da jo je že poskusil in da nima nič proti njeni legalizaciji. Vendar gre morda samo za propagando, kajti ravno v letih 1991-92 strani dnevnikov, kjer so objavljene črne kronike, polnijo članki, ki opisujejo uspehe policije pri odkrivanju skritih nasadov. Rekord je blizu tisoč rastlin. Liberalizacijsko vročico leta 1994 začutijo tudi v Nemčiji, kjer naj ne bi bilo več kaznivo niti gojenje konoplje niti njen uvoz ali prevoz, seveda vse le za lastne potrebe in v majhnih količinah.