V zgodnjem srednjem veku so pravico delili kralji ali njihovi fevdalni gospodje. Ti so imeli vso oblast na svojih posestvih. Kralji so imeli v rokah življenje in smrt, premoženje in svobodo svojih podložnikov. Takšno oblast, imenovali so jo visoka pravica, so imeli tudi največji fevdalni gospodje, medtem ko so imeli manjši fevdalni gospodje le tako imenovano nizko pravico, saj niso smeli obtoženca obsoditi na smrt. Kralji in drugi velikaši pa so pravico pogosto delili po svojih potrebah. Ker je bila oblast dana le njim, se jim ni bilo treba bati, da jim bo to kdo preprečil. Toda že v drugi polovici srednjega veka so se začeli prvi upori proti takšni neomajni oblasti vladarjev. Na Angleškem so jo najprej omejili pod kraljem Ivanom Brez zemlje. To se je zgodilo leta 1215, ko so angleški velikaši izsilili sprejem najpomembnejšega staroangleškega državnega zakona Magne Charte Libertatum ali velike listine svoboščin, ki je tudi temelj angleške parlamentarne ustave. Magna Charta Libertatum je povzetek starega fevdalnega prava in vsebuje jamstva osebne svobode in svobodne lastnine. Pomembna je bila zlasti za razvoj trgovine in angleškega meščanstva. Z njo so vladarju omejili njegovo pravico do samostojnega vlaganja obtožnic in sojenja. Vse bolj se je začela širiti misel, da bi moral nekdo presoditi, ali so bile vse obtožnice, ki jih je vložil kralj ali kak njegov velikaš, upravičene. Tako so začeli nastajati organizmi, ki so nadzorovali vladarje. V začetku so jih sestavljali plemiči in tudi varovale so predvsem plemiče. Ko pa se je utrdil meščanski sloj in se je poglobila zavest, da mora biti pravica res pravična, so ti organi, pravili so jim jury ali porota po slovensko, postajali vse pomembnejši. Vladarji so se takšnemu nadzorstvu upirali, zato so na Angleškem v 17. stoletju izbruhnili hudi upori proti kraljema Karlu I. in Jakobu II. iz Stuartske rodbine, ki jih Angleži označujejo kar za angleško revolucijo. Kralja sta morala popustiti in v sodstvo so takrat uvedli sistem porot.