Groharjeva impresionistična dela sodijo v narodni zakladnici med tista, na katere je slovensko izročilo najbolj ponosno in se uvrščajo v čas, ki velja za vrhunec slovenske likovne ustvarjalnosti. V njej je ravno Groharjev Sejalec ena izmed najbolj znanih slik, tista, ki jo gotovo pozna vsak povprečno razgledan Slovenec. Motiv sejalca je povzdignila v nacionalni simbol, postal je eden izmed največjih motivov slovenske umetnosti in vstopil v zakladnico njene mitologije kot nosilec simbolike sejanja semena, oplojevanja, rojstva novega in nacionalnega vstajenja. Kljub močni nacionalni noti pa motiv sejalca ni tipično slovenski. Pojavlja se tudi drugje in veliko prej, npr. v Franciji l. 1850 pri J. F. Milletu in pri Vincentu van Goghu l. 1888. Sejalec je torej slovenski, kolikor se je močno zarezal v slovensko mitološko blago, in ni slovenski, ker presega njene zgolj nacionalne okvire. Ravno zato so ga Irwini izbrali za jedro projekta Slovensih Aten in v Poslanici povabili k sodelovanju številne slovenske umetnike različnih generacij in stilnih usmeritev. Vsi udeleženci naj bi Groharjevega Sejalca predelali v lastnem ustvarjalnem slogu in tehniki, brez omejitev v stilu in tudi v odločitvi, do katere mere se bodo na sklicevali, s tem pa bi se dobila celokupnost slovenskega umetniškega snovanja od l. 1907 do danes. Irwini sami so projekt Slovenske Atene pripravili 1987. leta v obliki ciklusa, sestavljenega iz petih slik, ki upodabljajo motive petih slovenskih pokrajin: Primorske, Notranjske, Dolenjske, Štajerske, Gorenjske in se imenujejo Morje, Kras, Polja, Gozdovi in Alpe. Že l. 1986 so se jim pridružili nekateri povabljenci, vendar do razstave ni prišlo.