Izbrana dela iz zbirke washingtonske Corcoran Gallery of Art ponazarjajo glavne premike in področja vplivov v razvoju modernih pristopov k strukturiranju likovnih formulacij na ozemlju ZDA v referenčnem okviru vzporednih dogajanj v Evropi in odstopanj od njih. Če namreč sprejmemo dejstvo, da je po drugi svetovni vojni ameriška umetnost z abstraktnim ekspresionizmom, popartom in postslikarsko abstrakcijo prevzela nesporen primat pri razpiranju novih obzorij vidnega, je hkrati očitno, da se je ameriški zgodnji modernizem vzpostavil prek postimpresionistične izkušnje in drugih francoskih (pravzaprav pariških) slogovnih paradigem, ki so jih pomembno sooblikovali ter nemalokrat posredovali prek Atlantika slikarji, kiparji in fotografi iz srednje in vzhodne Evrope. Zato tokratno barcelonsko razstavo vpeljuje izsek z jasno razvidnimi nasloni na pariške vzore, ki se kažejo pri slikarjih, kot so Alfred Maurer, William Glackens, Thomas Wilmer Dewing in Cecilia Beaux, sledijo pa jim krajinarji Ben Foster, John Singer Sargent, Emil Carlsen, Arthur B. Davies in še nekateri, ki so impresionistično tehniko hitrega slikanja dopolnili z vsebinskimi značilnostmi simbolizma, pozorno opazovanje narave pa povezali z zavzetim preučevanjem kompozicije, barvnih razmerij in atmosferskih vrednosti posamezne podobe, kar ni ostalo brez posledic na razcvet nefiguralnih tendenc v ameriškem slikarstvu naslednjih desetletij. Znameniti Armory Show leta 1913 v New Yorku je tako umetniške kroge kot širšo javnost seznanil s prizadevanji evropskih avantgard ne le v Parizu, temveč tudi v Berlinu, Londonu, Amsterdamu in še kje ter več avtorjev spodbudil k uresničevanju lastnih avantgardističnih idej. Med prvimi navdušenci nad novostmi so bili Marsden Hartley, John Storrs in Patrick Henry Bruce, pomembno posredniško vlogo pri širjenju drugačnih pogledov na umetnost pa so vsekakor imeli evropski ustvarjalci, ki so prihajali na krajše ali daljše obiske (Marcel Duchamp, Piet Mondrian, Yves Tanguy, Fernand Léger...), njihov vpliv pa je segal še v povojni čas, kot vidimo, na primer, v delih Josepha Cornella, Willa Barneta in Burgoyna Dillerja. Kot vezni člen med realistično tradicijo in avantgardo je v razstavo vključena fotografija, moderni medij par excellence, ki z avtorji, kot so Lewis Hine, Berenice Abbott, Walker Evans, Ralph Steiner, Gordon Parks, madžarski priseljenec André Kertész in drugi, poudarja pomen subjektivnih artikulacij vidnega v prepletu dokumentarnosti z močnim socialnim prizvokom in eksperimentiranja v smislu iskanja avtonomije fotografskega izražanja in njegovih estetskih potencialov. Realistično naravnani ameriški slikarji George Bellows, John Sloan, Thomas Hart Benton, Edward Hopper so v prvi polovici stoletja z zavestnim odstopanjem od evropskih akademskih norm upodabljali motive, ki naj bi na karseda pristen način povzeli ritem bivanja in čutenja tako v urbanih kot v ruralnih okoljih velike dežele. Ta prizadevanja sta vse do šestdesetih let nadaljevala Raphael Soyer in Milton Avery, čeprav v senci močnega vala abstrakcije in izjemnih protagonistov njenih različnih udejanjenj, od Jacksona Pollocka in Willema de Kooninga do Ada Reinhardta in Marka Rothka ter Helen Frankenthaler in Cya Twomblyja. Razstavo zaključuje prerez dinamičnih alternacij abstraktnih in figuralnih usmeritev, z deli Richarda Diebenkorna ter nekaterih avtorjev z Zahodne obale ZDA, pa vse do (pred)minimalizma oziroma njegovih izpeljank v bolj ali manj geometrični maniri, recimo pri Robertu Mangoldu in Ellsworthu Kellyju.