Kalaši se izredno radi zabavajo. Svoj notranji nemir sprostijo na praznovanjih - obredju, porokah... Poroke so zelo tradicionalne. Veljajo nenapisana pravila, katerih se morajo držati vsi bodoči mladoporočenci. Ženska se ne sme poročiti z moškim, ki je njen sorodnik po očetovi strani manj kot sedem rodov nazaj ter po materini strani pet rodov. S tem se zagotovi ustrezno mešanje krvi in s tem izognitev potencialnim genetskim anomalijam. Pri sklepanju zakonske zveze imajo glavno besedo starši bodočih zakoncev. Seveda se ozirajo tudi na želje mladoporočencev. Vendar je bolj pomemben socialni in gospodarski status obeh družin kakor pa ljubezen mladih. Premoženje predominira ljubezen. Če kakšen neubogljiv poročni par ne upošteva tradicije in samovoljno ureja svoje zakonske želje, je zaradi družinske sramote izobčen iz kalaške skupnosti. V takšnem primeru je edina možna rešitev očiščenje v obliki darovanja bogovom ali spreobrnitev v novo vero, islam. Večženstvo je pri Kalaših sicer dovoljeno, vendar ni zaželjeno. Kalaši imajo lahko največ dve ženi in še to takrat, ko prva žena ne more roditi moških potomcev. Včasih, v času Kafirjev, so moški lahko imeli mnogo več žena. Imeti več žena je pomenilo višji družbeni status in dober ugled v skupnosti. Samo reveži so si privoščili eno samo ženo. Po tej plati tradicija Kalašev zelo spominja na tradicijo muslimanov, ki izhaja iz njihove svete knjige, korana. Religija Kalašev je izredno kompleksna, nekalašem nerazumljiva. Verjamejo v obstoj večih bogov, torej so politeisti in verjamejo v naravne pojave, ki so posledica volje bogov, torej so animisti. Na vrhu božje hierarhije je Stvarnik, Dezau. Sledi cela vrsta nižjih bogov, polbogov in duhov, vsak s svojo odgovornostjo in obveznostjo. Dva najpomembnejša sta bog vojne Mahandeo, zaščitnik pridelka, živali in zunanjih družbenih zadev ter boginja Džestak, zaščitnica družine, doma in intimnih, osebnih stvari. Zli duhovi ali Bhut pomenijo Kalašem vsako naravno ali namerno nesrečo, bolezen ali smrt v družini. Povezujejo jih s sovražnim islamom in privrženci te religije. Svetišča, kjer izvajajo obredja in žrtvovanja, so nezaželenim očem skrita visoko v gorah ali pa so na težko dostopnih mestih. Nikoli ne žrtvujejo ljudi. Vedno samo živali, koze ali ovce, katerih kri vržejo v ogenj, meso pa po procesiji smotrno pojedo. Obrede vodi vaški vrač, dehar. Pade v trans, prosi bogove za naklonjenost, prerokuje, ostali pa pod njegovo diktirko plešejo. Ima tudi funkcijo zdravnika in zakonskega svetovalca, ni pa duhovni vodja kot pri drugih religijah. Pri obredu sodelujejo samo moški. Ženske za Kalaše veljajo za manj čista bitja, zato se morajo svetih mest izogibati. Enako velja za tuje ženske, muslimanke in ostale. Kalaši ne priznavajo kastne razslojenosti. Torej tudi bogate, svetaželjne turistke na posvečenih mestih nimajo kaj iskati. Pokopavanje mrtvih so Kalaši prevzeli od muslimanov. Včasih so mrtve pokopavali na prostem v lesenih sarkofagih. Če je bila oseba pomembna in ugledna so ji sklesali lesen totem, nekakšen nagrobnik. Danes je ta običaj popolnoma izumrl, ostale so le pogrebne in popogrebne ceremonije, ki prej spominjajo na poročno slavje kakor pa na žalni pogreb.