celo Tukidida so obtoževali, da ni dojel problematike vzročnosti.1 A ko so v 18. stoletju začeli polagati temelje sodobnemu zgodovinopisju, je Montesquieu delo Considérations sur les causes de la grandeur des Romains et de leur décadence (Razmišljanja o vzrokih za veličino in zaton Rimljanov) osnoval na načelu, da so v ozadju vzpona, ohranitve in propada vsake monarhije splošni moralni ali naravni vzroki ter da je vse, kar se zgodi, vzročno pogojeno. Nekaj let zatem je v delu De l’esprit des lois (Duh zakonov) to zamisel razvil in posplošil. Absurdno bi bilo domnevati, »da je slepa usoda povzročila vse, kar vidimo na svetu«. Ljudi »ni vodila zgolj njihova domišljija«; ravnali so se po določenih zakonih ali načelih, ki so izvirala iz »narave stvari«.2 V naslednjih dveh stoletjih so zgodovinarji in filozofi zgodovine z odkrivanjem vzrokov zgodovinskih dogodkov in zakonov, po katerih so se ti ravnali, poskušali urediti pretekle izkušnje človeštva. Zakone so preučevali včasih z mehaničnega ali naravoslovnega vidika, drugič z metafizičnega, ekonomskega ali psihološkega, vseskozi pa so upoštevali nauk, da zgodovino sestavlja vrsta dogodkov v urejenem okviru vzrokov in posledic. Voltaire je v svojem zapisu o zgodovini za Encyclopédie (Enciklopedijo) dejal: »Če zvemo zgolj, da je na bregovih rek Oxus in Jaxartes en barbar nasledil drugega, nam to ne pomaga dosti.« V zadnjih letih se je slika nekoliko spremenila. Danes zaradi razlogov, omenjenih v prejšnjem predavanju, ne govorimo več o zgodovinskih »zakonih« in tudi izraz »vzrok« ni več v modi. Do tega je prišlo delno zaradi nekaterih filozofskih dvoumnosti, s katerimi ne bom izgubljal časa, delno pa zaradi domnevnih vplivov determinizma, o katerem bom spregovoril sedaj. Nekateri ljudje v zvezi z zgodovino ne omenjajo »vzrokov«, ampak »razlago«, »interpretacijo«, »logiko