Druga nevarnost, ki jo je skoraj generacijo nazaj predvidel Karl Mannheim, je danes vse prej kot zanemarljiva in zadeva sociologijo kot »vrsto medsebojno ločenih tehničnih vprašanj družbene prilagoditve«.18 Sociologija obravnava zgodovinske družbe, od katerih je vsaka edinstvena in oblikovana po kalupu posebnih preteklih dogodkov in okolij. Toda poskus, da bi se z omejitvijo na t. i. tehnična vprašanja naštevanja in analize ognili posplošitvi in interpretaciji, vodi zgolj k nezavednemu zagovarjanju statične družbe. Če se hoče sociologija spremeniti v rodovitno polje raziskav, se mora podobno kakor zgodovina poglobiti v razmerje med posamičnim in občim. A postati mora tudi dinamična ter se namesto na družbo v mirovanju (kakršne sploh ni) osredotočiti na družbene spremembe in razvoj. Misel bi sklenil z opozorilom, da zgodovina postaja vse bolj sociološka, sociologija pa vse bolj zgodovinska, in da to koristi obema. Naj se zapornice na meji med njima na stežaj odprejo za dvosmerni promet. Razprava o posploševanju je tesno povezana z našim drugim vprašanjem, ki zadeva lekcije zgodovine. S posploševanjem se poskušamo učiti od zgodovine in upoštevati nauke, izpeljane iz ene skupine dogodkov, pri drugi, podobni skupini. Ko posplošujemo, zavedno ali pa nezavedno počnemo prav to. Razumljivo je, da tisti, ki zavračajo posploševanje in vztrajajo pri tem, da se zgodovina