Upam si zatrditi, da je Gorenjska med vsemi tradicionalnimi slovenskimi pokrajinami najbolj razpoznavna. To velja že za njeno naravno krajinsko podobo. »Dežela kranjska nima lepšga kraja, / ko je z okolšno ta, podoba raja.« Tako je Prešeren povzdignil podobo Bleda in temu ni kaj dodati. Podoba jezera z otokom in cerkvijo na njem ter visoko pečino z gradom na vrhu taka je najlepša med slovenskimi ikonami. Nedaleč od nje so še druge: podoba Bohinjskega jezera s cerkvijo sv. Janeza, pogledi na severno steno Triglava iz doline Vrat, na Špikovo skupino iz Martuljka, na Jalovec s Slemena … Lepe so tudi druge slovenske pokrajine, a takšnih ikon pač nimajo. Škocjanske jame so zaenkrat edina med slovenskimi znamenitostmi, ki nam jo je uspelo vpisati na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Saj so lepe, a kot podoba nekako nerazpoznavne. Ikona je Predjamski grad, eden od vhodov v Postojnsko jamo. Ikonografska je podoba srednjeveškega Pirana, primerljiva s podobno sliko Škofje Loke in Ptuja. Potem pa se seznam krajinsko-zgodovinskih slovenskih ikon, ki bi bile kos gorenjskim, počasi izčrpa.