Za prvi obisk so jima ponudili punčko, gledat sta jo šla na čisto drug konec države. A ko sta prišla tja, jima je povedala, da že ima starše, da so v Italiji in da jo vsak dan kličejo. Njena kartoteka je sicer še bila v centru za posvojitve, ampak z glavico in srcem je bila že pri drugih starših. »Najin advokat je poznal njeno zadevo in naju je opozoril, da se to lahko zgodi, a je bilo kljub temu zelo težko,« pravi Ana. »Nisva pa mogla obiska zavrniti, ker drugega morda sploh ne bi dobila. Potem pa kljub vsemu upaš.« Kaj sploh rečeš otroku, kako se mu predstaviš in kako premagaš jezikovno prepreko? »Mislim, da besede sploh niso pomembne,« pravi Boris. »Govoriš, karkoli ti pač pade na pamet. Vse se zgodi samo od sebe. Pomemben je občutek povezanosti, ki ga začutiš ali pa tudi ne. Energija steče kar sama.« A prvič sta se v Kijev vrnila razočarana in v skrbeh, ker jima je ostal le še en obisk, le še en otrok. Rekli so jima, da bodo naslednje srečanje pripravili čim hitreje in naj bosta dosegljiva na telefon. Potem pa sta čakala in čakala. »Da ne bi zamudila klica, se še na kosilo nisva upala. Enkrat sva ves dan preživela ob piškotih. Govorijo ti, še malo, pa bodo stvari uredili, ti pa se prekladaš sem in tja ter ne veš več, kaj bi sam s sabo. Bala sva se, da drugega obiska sploh ne bo in da zavlačujejo samo zato, da bi se naveličala. Kijev je drag in z vsakim dnem upanje kopni.« Končno je telefon le zazvonil in pred njima je bil zadnji obisk, zadnja priložnost.