»Glasba ima svoje pravo mesto tam, kjer besede izgubijo svojo moč. Je univerzalni jezik, ki ga govorimo in razumemo vsi ter ga ni treba prevajati. Govori nam brez besed. Kot je telovadba primerna za vzgojo telesa, je glasba nujna za vzgojo duše. Glasba, ki nas pomirja, je velikokrat bolj učinkovita in manj škodljiva kot tableta za spanje. Vesela, ritmična in hitra glasba nam požene kri po telesu in nas nevede sili v gibanje.« To je o glasbi zapisala Vida Celarec, ena redkih glasbenih terapevtk na Slovenskem. Čeprav definicije glasbene terapije niso povsem enotne, večina o glasbeni terapiji le soglaša: glasbena terapija je namenska uporaba glasbe in glasbenih elementov. Uporablja jih uradno priznan-študiran glasbeni terapevt, da z njimi pospešuje, vzdržuje oz. obnavlja mentalno, fizično, čustveno in duševno stanje (klienta). Glasba ima ne-verbalne, kreativne, strukturirane in čustvene značilnosti, ki se uporabljajo v terapevtskem odnosu za vzpostavljanje kontakta, interakcijo, samozavedanje, učenje, izražanje sebe, komunikacijo in osebnostni razvoj. Glasbeni terapevt dela s posameznikom ali skupino, ne glede na starost, sposobnosti ali glasbeno predznanje, dalje z osebami z avtizmom, z motnjami v duševnem razvoju, dolgotrajno bolnimi, slepimi in slabovidnimi, gluhimi in naglušnimi, z osebami z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno oviranimi, osebami z motnjami vedenja in osebnosti in mnogimi drugimi. Oblike glasbene terapije so odvisne od diagnoze klientov, njihove starosti in števila. Poznamo dve glavni tehniki: receptivno (vključuje predvsem poslušanje) in aktivno (klient sam spontano ustvarja glasbo). In še sklepna misel H.D.Thoreaua: »Glasba je govor angelov. Nobeno drugo izrazno sredstvo, ki je bilo dano človeku, ni tako božansko. Bliža nas neskončnosti. Glasba nas povezuje z nevidnimi nitmi. Ko poslušamo glasbo, ne zaznavamo nobene nevarnosti in nimamo sovražnikov.«