Že od antičnih časov so tudi iskali krivce množičnih bolezni. Najlažje je bilo pokazati s prstom na tuje in nepriljubljene etnične skupnosti: Žide, Cigane, priseljence, skratka tujce, ki so jih ponekod tudi izgnali in kamenjali. Enako se je dogajalo skozi srednji vek, ko so bili v posebni nemilosti še posojevalci denarja, običajno Židje. Proti njim se je na neki način že takrat začela antisemitska gonja zaradi njihove večje delavnosti in uspešnosti. V iskanju zunanjih krivcev se je od nekdaj kazala nemoč oblasti in posameznikov v boju proti kužnim boleznim. Srednjeveško razmišljanje, da se pred njimi lahko zaščitiš z »antidoti«, t.i. teriaki, ki so lahko vsebovali tudi nad 150 različnih snovi najbolj bizarnega izvora od mišjih iztrebkov do netopirjev, delov krokodilov ter ves imaginarij t.i. »Dreck Apotheke«, je vodilo do mističnih obredov javnega kuhanja teriakov. Te so po malem uživali, da bi se zaščitili pred okužbo. V zaprtih mestih so množična umiranja narušila normalen način življenja: zmanjkovalo je hrane in vode, vse manj je bilo zdravih ljudi, ki bi mogli negovati bolnike in pokopavati mrliče, tako da se je smrtnost velikokrat povečevala še zaradi pomanjkanja pomoči ali zaradi prenosa okužbe z nepokopanih žrtev. V najhujših primerih so kužne bolezni lahko pokopale mesta, državice, končale vojne, uničile civilizacije. V želji po preživetju so se ljudje obnašali različno: nekateri so se zapirali pred svetom, drugi so v smrtnem strahu prestopili vse meje pravil civilizirane družbe, kradli, se maščevali, posiljevali, ubijali, požigali in velikokrat končali s samomorom. Panike nikoli niso mogli zlahka preprečiti. V srednjem veku, ko je na stari celini prevladovala katoliška vera in je bilo v splošnem sprejeto, da so bolezni kazen za grešno življenje, so se ob epidemijah ljudje zatekali v cerkve, k molitvam, procesijam in drugim obredom. Med ljudmi so se pojavili bičarji, ki so verjeli, da se z bičanjem lahko spokorijo za svoje grehe in morebiti premagajo bolezen. Množični shodi ob kužnih boleznih so bili že v antičnih časih označeni za neprimerne in so jih kasneje v zgodovini človeštva odsvetovali ali prepovedovali. Pozni srednji vek je izkristaliziral misel, da čudne kužne bolezni prihajajo od daleč, kar je leta 1377 pripeljalo do nastanka prve karantene na svetu v Dubrovniku. Karantene so se kmalu zatem razširile po italijanskih, francoskih in drugih obmorskih mestih. Če so pomorci in trgovci ter popotniki po mesecu dni bivanja na ladji blizu luke ostali zdravi, so smeli v mesto, sicer ne.