Če pustimo ob strani gradnje slovenskih avtocest, ki pač morajo biti in jih cestarski lobi načrtuje in potegne, kakor in kjer jim najbolj ustreza, navadno povsem brezobzirno čez biološko in ekološko najbolj občutljive predele, je največje pustošenje slovenskega podeželja in njegove krajine v na videz drobnih, individualnih posegih v okolje. Razpršena in stihijska individualna gradnja predimenzioniranih zgradb s čezmernimi odkopi in izkopi, z njimi povezane privatne in polprivatne ceste in dostopi, predvsem pa neznansko število individualnih, predvsem ilegalnih peskokopov in kamnolomov, so rakaste rane, ki se kot metastaze razpredajo po slovenski pokrajini. S peskokopi in kamnolomi so povezane še na črno zgrajene poti in ceste ter neredko predhodni, popolni poseki gozdnih površin. Ob zidanju nove stavbe v brežini, kar je v Sloveniji zaradi značilne konfiguracije pogost pojav, se navadno razkrije pol hriba, saj se drugače »ne splača aktivirati delovnih strojev«. Prav poseben problem je prav ta večinoma privatna težka mehanizacija, ki pač mora biti stalno v teku, da se »izplača«, pa naj se rije in koplje ali prenaša s kupa na kup, če ne drugje kar pred lastnim pragom. Slovenska zblojenost »preurejanja terenov« s težkimi delovnimi stroji je dobila razsežnosti, ki bodo ponekod povsem zmaličile krajinske vrednote in uničile biotope.