Takšna protislovja so oblikovala kmersko govoreče študente, ki so se v zgodovino vpisali kot prvi kamboški nacionalisti. Son Ngoc Thanh, ki ga lahko upravičeno imamo za »očeta« kmerskega nacionalizma, je bil, kot sodimo po njegovem vietnamiziranem imenu, Khmer Krom. Šolal se je v Saigonu, kjer je nekaj časa služboval kot nižji sodni uradnik. Sredi tridesetih let je zapustil Pariz mekonške delte in odšel iskat boljšo prihodnost v njen Blois. Princ Sisowath Youtevong je srednjo šolo obiskoval v Saigonu, preden je odšel naprej študirat Francijo. Ko se je petnajst let pozneje, po drugi svetovni vojni, vrnil v Phnom Penh, je sodeloval pri ustanavljanju (kmerske) Demokratske stranke in bil v letih 1946 in 1947 ministrski predsednik. Njegov obrambni minister Sonn Voeunnsai je šel po enaki poti. Huy Kanthoul, ki je bil demokratski premier v letih 1951 in 1952, je leta 1931 končal école normale v Hanoiju in se nato vrnil v Phnom Penh, kjer se je naposled pridružil učiteljskemu zboru na Lycée Sisowath. Morda najboljši primer je Ieu Koeus, prvi v žalostni vrsti umorjenih kmerskih političnih voditeljev. Rodil se je v pokrajini Battambang leta 1905, ko je sodila še pod upravo Bangkoka, obiskoval lokalno »reformirano pagodsko šolo« in se nato vpisal v »indokitajsko« osnovno šolo v Battambangu. Leta 1921 je odšel na Collčge Sisowath v glavno mesto protektorata, nato pa na collčge de commerce v Hanoi, kjer je leta 1927 diplomiral kot eden najboljših študentov generacije, ki se je šolala v francoskem jeziku. V upanju, da bo lahko študiral kemijo v Bordeauxu, je opravil izpit za pridobitev štipendije. Toda kolonialna država je zaustavila njegovo pot na tuje. Vrnil se je v domači Battambang, kjer je vodil lekarno, tudi še po letu 1941, ko je Bangkok pokrajino vrnil. Po zlomu Japonske leta 1945 se je spet pojavil v »Cambodge« kot demokratski član parlamenta. Naj omenim, da je bil po svoje neposredni potomec slavnih filologov Evrope prejšnjega časa, saj je izumil pisalni stroj za kmersko pisavo in izdal obsežno knjigo o kmerskem jeziku v dveh delih Pheasa Khmer (naslov izdaje iz leta 1967 je zavajajoč: La Langue Cambodgienne (Un Essai d’étude raisonné). Besedilo se je prvikrat pojavilo (samo prvi del) leta 1947, ko je bil njegov avtor predsednik ustavodajne skupščine v Phnom Penhu, in ne leta 1937, ko je vegetiral v Battambangu, ko Lycée Sisowath še ni proizvajal kmersko govorečih diplomantov in ko Indokina še ni imela pomembnejše vloge. Leta 1947 kmersko govoreči izobraženci (vsaj tisti iz »Cambodge«) na šolanje niso več odhajali v Saigon in Hanoi. Na sceno je prihajala nova generacija, ki ji je »Indochine« pomenila preteklost, »Vietnam« pa je bil zanjo stvarna in tuja dežela.