vest Ekscelenc« (Labou Tansi, 2005: 76). Ta ista telesa lahko tudi nevtralizirajo, kadar se zdi, da so na javnih mestih »v napoto« (kot v primerih demonstracij, zadušenih v krvi),32 da ogrožajo vladajoči red, ali kadar jih poveljstvo v želji, da bi v spomin svojih »tarč« vrezalo svoje znake in svojo voljo, žrtvuje pred strelskim vodom. Toda celo v tem primeru kazen ni sestavljena iz takšnega stopnjevanja telesnih muk kakor pri Damiensu. Najprej zato, ker ima tu obsojenec drugačen status. Damiens je poskusil umoriti kralja, obsojenca na smrt iz Douale pa sta obtožena manjših kaznivih dejanj. Če izvzamemo zatekanje k torturi in dramatične primere, ko je zmagala logika skalpela (surovo razkazovanje koscev mesa, serijska proizvodnja invalidov, pohabljencev ali enorokcev, pokopi v skupnih grobiščih), je videti, da se smrtna kazen tu omejuje na eno samo smrt. Ude obsojenca strejo samo enkrat, a tako dokončno, da milostni strel samo še potrdi konec življenja. Vendarle pa je, kakor pri obredih na morišču, ki jih je preučeval Foucault, na dejanju usmrtitve nekaj javnega in vidnega. Državna oblast hoče dramatizirati lastno veličino in se samorazlagati prav v kretnji, s katero se polasti življenja in smrti dveh posameznikov. Ta državna polastitev dveh življenj in dveh smrti, načeloma zasebnih, se organizira kakor javna predstava, ki mora ljudem ostati zapisana v spominu. Vseeno pa mora javna predstava zbujati vtis intimnosti, spontanosti. Množico skličejo zato, ker brez nje dejanje usmrtitve zmedli. S svojo navzočnostjo mora potrditi razkošnost tega dogodka. Tako javna usmrtitev ne izkazuje le vsemogočnosti države, ampak postane tudi družbena transakcija. Ob tej priložnosti lahko javni obraz nadvlade udejanji prikrito grožnjo, ki jo vsebuje. Če se kateri od obsojencev ne pusti privezati, ga prisilijo na kolena. Če odkloni hrano, ki mu jo prinesejo, mu dajo na izbiro viski in rdeče vino. Obredna razpostavitev (najprej guverner, potem prefekt,