Ob šestih zjutraj so nas brez opozorila napadli, je pripovedoval gospod Ziber Ziberi. »Granatirali so nas deset ur, popoldne pa so vdrli v vas.« Mož je med pripovedovanjem koračil po vaških ulicah, razkazoval nam je prestreljena pročelja mošeje in okoliških hiš ter pogorele tramove ene od domačij. Vstopali smo na dvorišča, katerih tla so prekrivali ostanki izstrelkov. Nihče jih nima namena pospraviti. Ležijo v opomin. Na bregu pod vasjo je nekaj svežih grobov.Sedmega novembra lani so specialne enote makedonske policije napadle albansko vas Brodec, naselje s tisoč tristo prebivalci ob meji s Kosovom, globoko na ozemlju, poseljenem z etničnimi Albanci. V jutro se je prebujalo dvesto družin. Tristo otrok se je pred granatami iz spalnic zateklo v kleti. Domnevni namen makedonske policije je bil pregnati iz vasi oboroženo skupino sedmih pobeglih zapornikov albanske narodnosti, ki so lani ušli iz zapora na Kosovu. Prebivalci Brodca priznavajo, da so v vasi občasno prebivali oboroženi moški, vendar da jih niso podpirali. Policija je med akcijo, v kateri je prišlo tudi do medsebojnega obstreljevanja, ubila šest ljudi. Trinajst jih je aretirala in odpeljala v preiskovalni pripor. Nobeden izmed njih ni član iskane skupine. Odpeljali so Ziberijevega brata in štiri člane ugledne družine Dauti. V vasi so našli več sto kosov ilegalnega orožja. »Vseh trinajst naših fantov je nedolžnih,« trdi Ziber Ziberi. »Mladi so, eden od njih je invalid. Kako bi bil lahko terorist?« Najmlajši sin družine Dauti nam je ponudil v primerjavo dve fotografiji. Na prvi portret nasmejanega mladeniča, na drugi obraz neprepoznaven: zabuhel, razsekan, krvav in črnikast. Policisti so njegovega aretiranega brata brutalno pretepli. »Iz vasi jih niso vodili, vlekli so jih po tleh!« je povedal osemindvajsetletni Shefket, ki je bil priča dogodkom. Domačini trdijo, da so bili policisti podivjani. Vdirali so v hiše in pretepali vaščane. Mlajši fant – nekateri od vaščanov niso hoteli izdati svojih imen – nam je povedal, da so ga potolkli s puškinim kopitom. Specialci so med vožnjo proti Brodcu z oklepnimi vozili zmaličili tudi Shefketov avtomobil. Na policijski postaji v Tetovu je povpraševal po odškodnini, vendar mu niso mogli pomagati. Odškodnine ni dobil še nihče od prizadetih. Ne verjamejo, da jo bodo dobili. Od makedonske države ne pričakujejo ničesar dobrega.Zadnje albansko vprašanjeDogodki v vasi Brodec pred petimi meseci so najhujši incident po letu 2001, ko se je z nekajmesečnim oboroženim spopadom med oboroženim gibanjem Albancev in makedonskimi silami odvrtel zadnji medetnični spopad na tleh nekdanje Jugoslavije. V njem je padlo 120 makedonskih in približno 1200 albanskih borcev. Odtlej Makedonija, s slabo tretjino prebivalstva albanske narodnosti, živi v nenehni politični krizi. V zadnjih mesecih so napetosti narasle. Albanci v Makedoniji pravijo, da po osamosvojitvi Kosova tudi oni čakajo na rešitev svojega vprašanja. Shefket razbitine svojega avtomobila, ki je ostal zagozden ob stebru ulične svetilke, ne namerava odmakniti. Obležal je kot še eno v vrsti simbolnih sporočil, s katerimi je prepredeno obmejno območje na severu in zahodu Makedonije. Kot mnogi njegovi sosedje se je Shefket leta 2001 boril v Makedoniji in dve leti pred tem na Kosovu. »Vem, kaj pomeni vojna,« je rekel. »Nihče si je ne želi. A ta država me sili, da vzamem puško v roke.«Okoliščine brodeškega napada so do danes ostale nepojasnjene. Trinajsterica aretiranih je brez obtožnice v priporu že pet mesecev. Policija zbira dokaze, vaščani omenjajo Guantanamo. Sum, da je prišlo do »ravnanja, ki ne ustreza standardom takšne operacije«, je potrdil tudi ambasador EU v Skopju Erwan Fouere. Predstavniki mednarodne skupnosti, ki nadzirajo pristopanje Makedonije v EU in Nato, pričakujejo »popolnejšo preiskavo«. Portparol makedonske vlade Ivica Bocevski je v telefonskem pogovoru minuli torek pojasnil, da se vlada ne namerava vmešavati v delo preiskovalnih organov in sodišča, zato akcije ne more komentirati. Poudaril pa je, da bodo obnovili vaško džamijo, šolo in poškodovane hiše. »Ljudem ne bo treba zaprositi za pomoč, saj jim jo bo vlada namenila sama od sebe,« je zatrdil. Medtem so vaščani Brodca že sami postavili gradbene odre in obnova džamije, brez pomoči države, je že skoraj zaključena.V vasi smo Ziberijevo ostarelo mater našli na domačem dvorišču, kjer so prijeli tudi njenega sina. Na vprašanja ni zmogla odgovora. Sloneč na podboju je zadrževala solze in vzdihovala. »Sovražimo teror,« je rekel gospod Ziberi in mater prijel pod roko. »Kdo bi ga lahko sovražil bolj kot mi, Albanci?« Za nami je po vasi hlačal Ziberijev štiriletni sin. Oče pravi, da je otrok travmatiziran. »Spet moči v hlače,« ga je pogladil po glavi. »Boji se teme in policistov.« Prepričan je, da ga bo novembrska izkušnja zaznamovala za vse življenje.»Krivi smo, ker smo Albanci,« je v zakajeni vaški gostilni pogovor povzel brodeški starosta, gospod Ismet Alimi. »Doživljamo sistemski genocid. Za Albance ni pravice in demokracije. Azem Vlasi se je trudil ohraniti Jugoslavijo, mi se ves čas po osamosvojitvi trudimo ohraniti Makedonijo. Zato smo bili dolgo tiho. Vendar ta država iz prijateljev dela sovražnike.« Alimijev dveurni monolog, ki je poleg opisovanja revščine, brezposelnosti in odrinjenosti, v kateri živi s svojimi rojaki, obsegal temeljito analizo političnih razmer v nekdanji Jugoslaviji, je motil zvok poročil s televizije. Možje so jih zbrano poslušali. Osrednja osebnost novic je bil Menduh Thaçi, voditelj albanske stranke DPA. Medtem ko Grčija pred vrhom Nata v Bukarešti, ki bo prihodnji teden, pritiska z zahtevo po spremembi državnega imena, je DPA, članica vladne koalicije, od premierja Nikole Gruevskega zahtevala spoštovanje ohridskega sporazuma med Albanci in Makedonci iz leta 2001, uvedbo uradnega albanskega jezika, podelitev pokojnin invalidnim veteranom albanskega oboroženega gibanja ter priznanje Kosova. Ker zahtevam ni bilo ugodeno, so ministri DPA napovedali odstop. Vladi je grozilo sesutje. »Identiteta je za Makedonce pomembna, vendar je pot v EU in Nato za Albance pomembnejša,« je novinarjem povedal Thaçi. »Makedonsko stališče smo podprli zgolj pod pogojem, da nas bo pripeljalo v Nato.«Vladni portparol Ivica Bocevski nam je sicer zatrdil, da ravnanje albanskih strank in grški pritisk nista povezana. »O tem, da ime tvori makedonsko identiteto, se strinjajo vsi politični dejavniki v državi,« je dejal. »Nihče ne pristaja na njegovo spreminjanje.« Pravi, da bo po Natovem vrhu v Bukarešti vlada funkcionirala brez težav, po določitvi meje pa naj bi Makedonija priznala tudi Kosovo.Plameneči nacionalizmiLabilno sodelovanje med Makedonci in Albanci v skopskih oblastnih inštitucijah pa zunaj mesta pospešeno izgublja vrednost. Petnajst kilometrov vzhodno iz mesta stoji Aračinovo, albansko naselje s 15.000 prebivalci, kjer so se avgusta 2001 med napredovanjem z gora proti Skopju albanski borci ustavili in končali vojno. Makedonski mediji Aračinovo poslej opisujejo kot kraj, kjer se koti albanska grožnja. »Pri nas naj bi domnevno trgovali z orožjem, drogo in cigaretami,« je v svoji pisarni razširil roke in nasmešek njegov župan Muzafer Bislimi. »Izvolite si jih ogledati, če jih najdete.« Zadnji incident se je v Aračinovu zgodil januarja letos, ko je policija na domačem pragu brez prepoznavnega vzroka ustrelila enega od vaščanov, ki so ga iskali zaradi domnevnih kriminalnih dejanj. Bislimi je prepričan, da je bilo to dejanje skupaj z akcijo v Brodcu maščevanje za albanski upor leta 2001. »Težave imamo ves čas po vojni. Naši ljudje dobro vedo, da policisti patruljirajo v enakih uniformah, v katerih so leta 2001 granatirali Aračinovo.« Bislimija razmere v Makedoniji skrbijo. Zaprta pot v mednarodno skupnost bi po njegovem za Albance pomenila katastrofo. »Če Makedonija ne bo vstopila v EU, bomo Albanci sami našli pot do nje,« je namignil. Kosovo se mu zdi dober zgled.Padli za univerzo»Razmere v Makedoniji so povezane z dogajanjem na Kosovu,« je v svoji pisarni pojasnila dr. Biljana Vankovska, profesorica z Inštituta za obrambne in mirovne študije na Filozofski fakulteti v Skopju. »Smo del tako imenovanega južnega konfliktnega trikotnika Srbov, Albancev in Makedoncev. V zadnjih mesecih se ta konflikt razpleta. To ne pomeni, da bo prišlo do velike vojne ali nasilja, pojavljajo pa se napetosti, ki bodo položaj redefinirale.« Dr. Vankovska je sicer prepričana, da bi se razmere lahko uredile po mirni poti. »Albanska elita je kot mlad partner po osamosvojitvi Makedonije poskušala ustvariti politični dialog. Ker je ta nastajal prepočasi, vmes pa je leta 1999 prišlo do krize na Kosovu, se je pri Albancih v Makedoniji zbudil občutek solidarnosti. Mladi Albanci so odšli na pomoč rojakom na Kosovu in tako pridobili izkušnje z vojskovanjem. Po dveh letih so jih enostavno uporabili doma.« Iz konflikta leta 2001 je izšel nov ustavni model konsociacije nacionalnih skupnosti. Ta bipolarna ureditev je tako močna, da potiska vstran vse druge manjšine v Makedoniji. Profesorica verjame, da iz delitve, ob upoštevanju prisotnosti dveh albanskih držav v neposredni soseščini, izhaja strah, s katerim politika lahko manipulira. »Nekatere politične strukture tako stavijo na karto etno-politične mobilizacije,« opozarja. »Plaši me nacionalizem, ki po razglasitvi neodvisnosti Kosova plamti na vseh stranicah našega trikotnika. Plaši me tudi, da kljub dogovoru z mednarodno skupnostjo nikoli ni prišlo do efektivne razorožitve albanskega gibanja.«Zgodbi Albancev in Makedoncev načeloma potekata vzporedno, tudi na vzporednih inštitucijah. Albanci na »svojem« območju vodijo ločeno gospodarstvo, v Tetovu, ki je največje večinsko albansko mesto, deluje albanska univerza. Ustanovljena je bila leta 1994, vendar so jo makedonske oblasti sprva držale v senci. S pomočjo donacij iz držav EU in zlasti Združenih držav Amerike je zaživela šele po vojni, leta 2004. V mestu z »opazno« nadpovprečnim deležem mladih, zlasti deklet, se je spremenila v čudovit kraj. Kampus vrvi od življenja. »Albanci vemo, kdo smo, postavlja pa se vprašanje, kdo so pravzaprav Makedonci?« se je ob jutranjem čaju v svoji pisarni zadovoljno vprašal rektor univerze dr. Sadi Bedžeti. »Srbija ne priznava njihove pravoslavne cerkve, Grčija ne meja, Bolgari jim ne priznavajo jezika. Medtem pa tu živijo ljudje, ki se počutijo Makedonce, in do tega imajo seveda vso pravico.« Dr. Bedžeti pravi, da je do težav v zadnjem času prišlo, ker so se Makedonci kot narod hoteli vzpostaviti na silo, tudi na plečih drugih. »Makedonija je od nekdaj vodila nepravično politiko do Albancev,« opozarja. »Za začetek so nam odrekali izobrazbo. Albanci smo se šolali zasebno, v Prištini ali v Tirani.«Med študenti v Tetovu je tudi nekaj albanskih borcev. »Boril sem se. Moji prijatelji so padli za albansko univerzo,« je na sedežu združenja albanskih veteranov povedal temni mladenič Lirim Šabani, študent podiplomskega študija diplomacije.Njemu nasproti je sedel gospod Besim Hoda, Šabanijev bivši komandant in predsednik veteranskega združenja. »Vojne ne ljubi nihče,« je dejal Hoda, po izobrazbi magister farmacije. »Albanci smo sprejeli neodvisnost Makedonije in v tem času že štirinajstkrat sodelovali na volitvah. Makedoncem smo dali priložnost, da bi živeli skupaj. Dali smo priložnost miru in se odpovedali željam po albanski državi. Kot kaže, smo še vedno na začetku poti.«Hodove besede so padale tehtno in težko. Čeprav ni član nobene od vodilnih političnih strank, daje vtis, da ima v rokah vpliv nad prepletom civilnega in političnega gibanja, saj ima nadzor nad oboroženimi možmi. Odkrito pove, da orožja ni težko kupiti. »Poglejte, živimo na etnično čistem albanskem ozemlju, trgovina z orožjem je prisotna. Kdo bi jo lahko preprečil?« se je nasmehnil. »Ne razumite me narobe, nihče si ne želi nasilja. A poglejte primer: deset let smo poskušali doseči svoje pravice s političnimi sredstvi, pa ni šlo. Zato se je zgodilo leto 2001. Ne bom vam ničesar prikrival: organizirani smo in če ne bo šlo drugače, bomo dvignili naše borce.« Z napadom na Brodec je Makedonija po njegovem mnenju naredila največjo napako po letu 2001. »Igrajo se z ognjem,« je rekel. »Nihče noče ostati suženj. Tudi Slovenci ste bili prisiljeni v osamosvojitev.« Hoda opozarja, da med Albanci obstajajo razlike. Vsakdo vleče na svojo stran. Po vaseh se organizirajo ekstremistične skupine, ki jih ne odobrava. »A če jim damo zeleno luč in se jim pridružimo in če se nam pridružijo tudi naši bratje s Kosova, bo kaos. Tega si seveda ne želimo, v prvi vrsti se zavzemamo za politične rešitve. Me razumete...Nekaj ulic naprej, na severu Tetova, ima v varovani stavbi, obdani z visoko ograjo, sedež albanska stranka DUI, politična naslednica oboroženega gibanja iz leta 2001, druga najmočnejša stranka v državi. »Četudi bi po vseh pravilih morali sedeti v vladi, tvorimo močno opozicijo,« je v večernem pogovoru povzdignil glas gospod Dževat Ademi, poslanec v parlamentu in član strankarskega vodstva. »Tudi naša zasluga je, da je trenutna vlada neuspešna. Dokazali smo, da je Gruevski storil napako. Vsi smo se zelo trudili, da bi naša država dobila povabilo v Nato, vendar je videti, da ta proces bolj ogrožajo razmere znotraj Makedonije kot spor o imenu z Grčijo.«Pravi, da so Makedonci svoj etnični problem razširili na državno raven, česar Albanci ne morejo razumeti. »Zaradi nazadnjaških, nacionalističnih čustev lahko ostanemo brez vsega.« Albanci v Makedoniji so prepričani, da bi vključevanje v Nato in preko tega v EU na naddržavni ravni elegantno združilo njihov narod v regiji. Ademi se zato distancira od separatizma. »Kosovo je bilo poseben primer. V Makedoniji nima smisla razmišljati o dezintegraciji, če nas bo EU čez deset let ponovno integrirala.« Četudi je sam veteran osvobodilnega gibanja, zavrača tudi povezave z dejavnostmi nekdanjih borcev. »Veterani se identificirajo z našo stranko, vendar niso del nje. Res je sicer, da je albanski revolucionarni duh v Makedoniji še živ, vendar ga DUI ne vključuje v svoje delovanje.«Trdnjava pod vršaciNaslednji dan je gospod Ademi s celotnim vodstvom stranke sedel v prvi vrsti pod odrom, s katerega so plapolale rdeče zastave s črnim dvoglavim orlom in napisi UÇK, Osvobodilna vojska Kosova. Iz zvočnikov so donele borbene pesmi z močnimi bobni in odsekanimi basovskimi zbori. S plakata je v množico zrl heroj Adem Jashari. Vsako leto 14. marca veterani albanskega oboroženega gibanja blizu vasi Selce nad Tetovim, kjer stoji mogočna trdnjava in kjer ležijo grobovi padlih borcev, priredijo zbor v spomin na začetek bojev v tetovskem okraju. Letos, ob sedmi obletnici, se je v sončnem popoldnevu na proslavi zbralo nekaj tisoč borcev in njihovih družin. Na odru so se vrstili slavnostni govorniki. Na vrhuncu je pred mikrofon zakoračil Ali Ahmeti, predsednik stranke DUI in nekdanji vodja oboroženega gibanja. »Naši predniki so tukaj prelili kri za naše pravice,« je govoril. »Naša naloga je, da na tem prostoru obstanemo in postanemo enakopravni!« Nad trdnjavo je vel močan veter in vrtinčil njegove besede. Požele so gromek aplavz. Predstava se je nadaljevala z nastopom folklorne skupine, ki je uprizorila junaško gverilsko bitko. Med obiskovalci je bil tudi gospod Biljad Madžer, s 76 leti verjetno najstarejši veteran vojne v Makedoniji. Kot nekdanjemu častniku jugoslovanske armade in poveljniku teritorialne obrambe z bogatimi izkušnjami so mu leta 2001 ponudili, da bi poveljeval eni od enot albanskih borcev. »Poveljstva nisem sprejel, saj sem nekoliko prestar,« je pripovedoval, naslonjen na berglo. »Ker pa sem imel doma dva mitraljeza, ki sem ju pred tem kupil v Albaniji, sem se šel borit.« Revolucionarni duh albanskim možem ne dopušča okolišenja. Razorožitev, h kateri so se albanski borci zavezali ob podpisu ohridskega sporazuma, se Madžerju zdi brezpredmetna. »Raje dam življenje kot moja dva mitraljeza,« se je nasmejal in se ozrl v nebo. Nad nami so se vzpenjali veličastno pobeljeni vršaci Šar planine, srce albanske domovine.Komandant HodžaDan kasneje je prav te vršace opazoval mož odločnega pogleda Džezair Šačiri. »Tukaj nikoli ni bilo Makedonije,« je vdihnil sveži zrak. Šačiri naju je s fotografom sprejel v rojstni vasi Tanuševci, visoko v planinah na severu države, ki se tamkaj že prevešajo v kosovsko ravnico. Pod nami se je v soncu kopala najmlajša evropska država. Meja uradno poteka tik pod vasjo, označuje jo preperela lesa, ki pa je Šačiri ne priznava. Med ogledom vasi nas je ponosno popeljal čez. »Zdaj smo na Kosovu,« je rekel. »Tu čez je prihajala srbska vojska in nam kradla živino. Makedonija nas ni nikoli zaščitila. Zdaj pa hoče našo zemljo zase.«Tanuševci so polni simbolike. Šestnajstega februarja 2001 se je tu začela vstaja albanske osvobodilne vojske. Tu je istega dne padel tudi prvi albanski borec, enaindvajsetletni Muzafer Džaferi, ki je pokopan na ličnem pokopališču, obdanem s trdnjavskim obzidjem. Džezair Šačiri z bojnim imenom komandant Hodža je v vasi organiziral prvo brigado in z njo v nekaj mesecih zavzel ozemlje med Kosovom in Skopjem. »Jaz sem tisti komandant Hodža, ki je iz Aračinova grozil, da bo razstrelil letališče in rafinerijo,« je nekoliko povzdignil sicer umirjen glas. Po podpisu ohridskega sporazuma je bil izvoljen za poslanca, pred dobrim letom pa se je njegov položaj močno zakompliciral. Zaradi obtožnice, da je bil vpleten v ugrabitev, je zapustil glavno mesto. »Očitajo mi nekaj, česar nisem storil. Hoteli so me diskvalificirati,« pravi. Zatekel se je v Tanuševce in pozval nekaj najzvestejših soborcev, da se mu pridružijo. Odtlej, pravi, mu nihče ne more do živega. »Zdaj sta na mojem ozemlju, tukaj sta varna,« nama je dejal v pozdrav, potem ko sva zapeljala mimo dveh temno oblečenih mož, opasanih z brzostrelkami in metalci raket, ki stražita vhod v vas. Med pogovorom na terasi pred vaško šolo sta šolsko dvorišče z dolgimi koraki demonstrativno merila še dva Hodževa borca. Vsake toliko sta si z daljnogledom ogledala obronke okoliških hribov. Na njih imajo postojanko makedonski obmejni policisti. Četudi mi je vladni portparol Ivica Bocevski v pogovoru izrecno zatrdil, da makedonska policija patruljira tudi na območju Tanuševcev, je komandant Hodža zagotovil, da to ne drži. Potem ko je lani avgusta napovedal referendum za odcepitev Tanuševcev od Makedonije in je bil zatem ubit policist iz policijske patrulje, ki se je približala vasi, džip pa je zgrmel v prepad, ni nobenega razloga, da mu ne bi verjeli.V vasi, iz katere se zaradi težkih bivalnih razmer in odrinjenosti prebivalstvo izseljuje, kar Hodža razume kot »etnično čiščenje«, ki ga izvaja Makedonija, je ostalo še trinajst družin, med njimi Šačirijeva žena s tremi otroki. »V Makedonijo ne hodimo. Hrano kupujemo na Kosovu,« je povedal. Med pogovorom je opisoval težak položaj Albancev v Makedoniji in še posebej v njegovi vasi, ki je ena najrevnejših v državi. Denarja ni, občasno zmanjka tudi elektrike. Hodža je večkrat zatrdil, da mu ni do vojskovanja. »Dali smo priložnost miru. Dvignili smo roke od ideje o albanski državi na območju Makedonije. Nismo hoteli ovirati nastanka Kosova.« Ko mu je zmanjkalo besed v »hrvaškem« jeziku, je, nekdanji poklicni pripadnik francoske tujske legije, nadaljeval v francoščini: »Za albansko manjšino zahtevamo zgolj enake pravice, kot pripadajo vsem manjšinam na svetu. O vsem smo se dogovorili že z ohridskim sporazumom, pa se ne izvaja.« Če zahtev ne bo mogoče doseči po mirni poti, pravi, bi lahko počilo. Borcev je dovolj, orožje ni problem. Zagotovil je, da del njegovih enot nadzoruje ozemlje višje v gozdu, saj si ne more privoščiti, da bi ga makedonske sile zalotile nepripravljenega. »Trikrat so me poskušali napasti in vedno sem jih odbil.« V vas, pravi, jim je uspelo priti le enkrat. Maltretirali naj bi ženske in otroke. »Cesto smo potem minirali. Če bi se nam poskušali približati, bi se slabo končalo. Na vojskovanje se spoznamo.«Mednarodna igra»Ljudje v Makedoniji in v širši regiji se niso spopadli, ker bi bilo v njih zakoreninjeno močno sovraštvo, temveč, ker takšni spopadi ustrezajo interesom velesil,« je v kletni knjižnici zavzdihnila mag. Ana Mukoska, raziskovalka mednarodnih politik z Euro-Balkan Instituta, regionalnega think-tanka v Skopju. Opozarja na zgodovinske težnje Francije, Anglije, Amerike in Rusije na Balkanu. Poleg tega je Makedonija ogrožena zaradi poenostavljenega prikazovanja napetosti med Albanci na eni ter »makedonsko policijo in pravoslavnimi Slovani« na drugi strani. »Gre za napačne, preveč ohlapne predstave o temeljnih identitetah, ki so prisotne v tem prostoru.« Trenutni pritiski od zunaj so zato dobrodošli, pravi. »Navznoter bodo državo konsolidirali, definirali bodo lastnosti vseh vpletenih etničnih skupnosti.«Nove oblike identitet, usmerjene v prihodnost, se v Makedoniji porajajo obenem z rojevanjem novega znanja. Oblikuje jih znanstveni preplet, ki presega delitve. »V razredu poučujem pet Albancev, dva Makedonca in enega Roma,« se je med sprehodom po šolskih hodnikih pohvalil mag. Senad Abduli, profesor igre s Fakultete za dramske umetnosti Univerze v Tetovu. »Predelujemo Moliera in Shakespearja, dopoldne predavam v albanščini, popoldne pa v makedonščini. Albanski študentje me včasih spomnijo, da govorim celo več v makedonščini kot v albanščini. To se mi ne zdi nič slabega. Nočem, da bi Makedonci doživeli to, kar smo morali prestati Albanci.« Gospod Abduli, ki obenem vodi univerzitetno mednarodno pisarno, v Tetovo vabi gostujoče profesorje iz Evrope in Amerike in pripravlja srečanja študentov s tujimi veleposlaniki, pravi, da večjezičnost odpira vsa vrata. »Moji študenti morajo obvladati makedonščino, albanščino, angleščino, francoščino, vse jezike. Če hočeš uspeti, moraš imeti znanje.«Mladina, ki je mednacionalni klobčič ne zanima bolj kot lastna usoda, išče možne izhode.»Da, zelo rada bi odšla,« je dahnila Sarande, dekle sredi dvajsetih let, medtem ko je zapuščala prizorišče borčevske proslave in se v družbi vrstnikov vzpenjala proti vasi Selce, ki se je bleščala sredi hriba.»Odšla kam?« sem vprašal.»Kamorkoli,« je utripnila z velikimi očmi. »Želim si.«Veliko mladih Makedoncev, Albancev in pripadnikov drugih narodnosti dneve preživi v Skopju na pločnikih pred veleposlaništvi tujih držav. V dolgih vrstah čakajo na vizume. Redko kdo ga dobi. Sarande še ni poskusila, vendar bo. Odmahnila je z roko in stekla za prijatelji. Nekaj metrov višje ob cesti je srečala še zadnjo gručo praznujočih. Mlad moški, obkrožen s prijatelji, je vihtel puško in z njo navdušeno streljal v zrak. Sarande mu ni posvečala pozornosti. Izginila je za vogalom. Moški je puško pospravil v prtljažnik avtomobila in se odpeljal.b šestih zjutraj so nas brez opozorila napadli, je pripovedoval gospod Ziber Ziberi. »Granatirali so nas deset ur, popoldne pa so vdrli v vas.« Mož je med pripovedovanjem koračil po vaških ulicah, razkazoval nam je prestreljena pročelja mošeje in okoliških hiš ter pogorele tramove ene od domačij.