Ko sediva s Sašo Pavček v prijetnem hladu garderobe v ljubljanski Drami in poslušam njen umirjeni glas, ki skoraj pesniško niza misli o življenju in delu, se zdi, da je dosegla nek spokoj, notranji mir. »Poskušam biti kar v največji harmoniji sama s seboj, s svojimi domačimi in z igralskim poklicem. Gledališče pa je po svoji naravi prostor konflikta, nenehnih iskanj, popolne koncentracije, dramatičnih čustev, tudi razdiralne energije. Če se pustim raztrgati, se poskušam doma spet sestaviti. A ko zavlada 'obsedeno stanje' pred premiero, notranje ravnovesje za nekaj časa izgine. Takrat manj govorim, čeprav tudi sicer raje poslušam. In Saša Pavček je vse prej kot glasna in klepetava - je ena izmed tistih oseb, ki jih molčečnost v vsakdanjem življenju dela karizmatične, na odru pa zažarijo, ker spregovorijo z dušo in s telesom.