prepričan, da to ne bo težko, ker sem imela do zdaj vedno lepe ocene.« Odločila se je torej, še preden je povedala meni. Začutil sem globoko užaljenost. Visoko sem dvignil glavo in ji že hotel poočitati, vendar sem se premislil. Skoraj nikoli se nisva prepirala, če pa že, sva to počela z umirjenim glasom in zvrhano mero potrpežljivosti. Skratka, bilo je, kot da med nama ne more biti nič resno narobe. Toda v meni je raslo nezadovoljstvo. Iva je bila na videz popolna. Zjutraj, ko sem se prebudil, sem vedno najprej pomislil nanjo in prepričan sem bil, da tudi ona najprej pomisli name. Kaj je bilo torej narobe? Tako je Iva odpotovala in ostal sem sam. Sprva kar nisem vedel, kaj naj počnem brez nje. Toliko sem načrtoval, se veselil, pa je vse padlo v vodo. Nisem eden od tistih fantov, ki lahko kot po tekočem traku menjavajo punce in jih imajo le za zabavo. V osnovni šoli sem komaj vedel, da nasprotni spol sploh obstaja. Imel sem veliko prijateljev, res dobrega pa nobenega. Moja strast je bila glasba. Ko so me starši vpisali k uram klavirja, se mi je odprl povsem nov svet. Kadar igram, pozabim na vse. Takrat sem sam in v tej samoti uživam. Samo jaz vem, kaj pomeni vsak ton posebej, in zame je vsak zvok čustvo. Jaka, pevec v našem bendu, mi je nekoč rekel, da me ne bo nikoli razumel. Moj videz je božanski, punce padajo na skrivnostne temne tipe s črnimi očmi, jaz pa grem, sedem za klavir in se obnašam kot baba. Smejal sem se mu. Morda sem res malce bolj redkobeseden, kar imam po očetu. Ampak od nekdaj mi je šlo na živce, da me ima