V čokoladnico Dobnik na začetku pasaže Maximarketa je prišla v preprosti rdeči obleki, a zaradi superg ni spominjala na Lady in Red. Družbo sta ji delala kuža, ki jo spremlja na vsakodnevnih pohodih in tekih čez Rožnik, in kolo, ki je poleg teniškega loparja njen priljubljeni športni prijatelj. Potem je ob kavi s prijetno umirjenim glasom začela pripovedovati svojo zgodbo. Govorila je o svoji zdaj že desetletni blagovni znamki. O tem, kako je začela še v Jugoslaviji, ko res ni bilo lahko, ko še sama ni vedela, kam jo pravzaprav pelje njena odločitev. Pa o krmarjenju med družino, kreiranjem oblek in obveznostmi na oddelku za tekstilno tehnologijo naravoslovno-tehniške fakultete. Prav zato se zdi vse tako preprosto in iskreno. »V Parizu sem se pogosto navduševala nad trgovinami mladih kreatorjev, ki živijo v čisto svojem filmu. Nekaj podobnega sem želela ustvariti tudi sama. A hkrati sem se ves čas zavedala, da Ljubljana ni Pariz, da je podobno mislečih ljudi precej manj. In že v Parizu tem kreatorjem ni lahko ...«