Odigral je trikrat po 90 minut, vedno izpolnil pričakovanja navijačev, enkrat pa je bil celo igralec tekme. Najbolj je navdušil, ko je z mojstrsko podajo prelisičil tri igralce Athletica iz Bilbaa in soigralcu omogočil, da je dosegel zadetek. Če k temu prištejemo še sproščen latinski duh, ki vlada v Sevilli, blago podnebje s temperaturami v zimskem času okoli 20 stopinj Celzija in podatek, da se je že vselil v novo stanovanje, je jasno, da 24-letni Ljubljančan v teh dneh živi sanje, ki rojijo po glavi vsakemu nadobudnemu slovenskemu nogometašu. »Vse je v najlepšem redu,« se je med ogledom mesta in kukanja v trgovine v družbi dekleta smejalo nekdanjemu nogometašu Olimpije, ki se je nato dotaknil svojih dosedanjih nastopov. »Trener Luis Fernandez posebnih pohval ali graj ne deli, čeprav je moč po mimiki njegovega obraza sklepati, če je zadovoljen s tvojo igro,« najprej svojih dobrih predstav ni hotel obešati na veliki zvon, nato pa vendarle priznal, da so v Sevilli z njegovimi nastopi vsi zelo zadovoljni. Med slednjimi so tudi navijači, ki so zelo zahtevni in kaj hitro lahko hvalospeve zamenjajo žaljivke. »Čim prej se moram privaditi na medijski 'pomp', saj o nogometu poročajo zelo veliko, na vsaki tekmi pa se zbere po 40.000 ali 50.000 ljudi. Ves ta direndaj okoli nogometa je v Sevilli del vsakdana. Ko se iz hotela odpravimo na tekmo, s težavo pridemo do avtobusa, saj nas spremlja okoli 300 ljudi, ki navijajo, nas cukajo za rokav, prosijo za drese in nas skoraj raztrgajo. A se z mediji in javnim mnenjem ne obremenjujem preveč. Moja naloge je, da igram, ocenjujejo naj me drugi,« je, kot bi se že nalezel andaluzijske sproščenosti, z umirjenim glasom skušal razkriti delček nogometne norije, ki vlada na Iberskem polotoku.