Za nameček tudi tisti, ki si očitno pripisujejo stališče razuma, reciklirajo zgolj zdravi razum. V minulih dneh smo neštetokrat slišali in prebrali parafraze tiste razvpite izjave nekega šefa ameriškega Ku kluks klana, ki je rekel, da ni rasist, saj ima celo psa črnega, ampak ... Da ne gre za ksenofobnost, ampak za »naraven refleks« človeka, ki zagleda »čokoladnega« črnca »na slovenskih poljih«. Takšna sprevrženost argumenta je mnoge tako presenetila, da so pozabili pojasniti, kaj rasizem v resnici je; da je natančno v tem »ampak«, ki se zdi »naraven«, tehnično se pa zgodi po metodi, ki ji zgodovinarji rečejo indukcijska: stereotipi o skupinah ljudi, ki so navadno zgolj predsodki in umisleki, se vpišejo v konkretnega človeka, v osebo prav enako, kot zdaj pri nas za problem prebežništva v Evropi fizično kaznujemo posamezne prebežnike: Somalci so obrezovalci žensk, zato tegale Somalca nočemo; Afričani umirajo za ebolo in aidsom, zato tegale črnca nočemo gledati v našem parku; Iračani so umazani in ne znajo delati, zato tegale Iračana ne maram za soseda.