Četrti in zadnji argument v prid temu, da so obsmrtna doživetja resnična, duhovna doživetja, je ta, da se ljudje zaradi njih dejansko spremenijo. Temu dr. Susan Blackmore nasprotuje z besedami, da že samo doživetje bližine smrti, najsi bo z obsmrtnim doživetjem ali brez njega, zadostuje, da ljudje postanejo manj sebični in se začnejo bolj zanimati za druge. Tega pa ni potrdila raziskava dr. Brucea Greysona z Univerze v Connecticutu, ki je preučil tri skupine ljudi: eni niso bili na robu smrti, drugi so bili, a niso izkusili obsmrtnega doživetja, medtem ko so tretji izkusili obsmrtno doživetje. Ugotovil je, da so se ljudje z izkušnjo obsmrtnega doživetja spremenili bolj korenito in drugače kot tisti, ki ga niso izkusili, a so bili vseeno na robu smrti. Dr. Susan Blackmore pravi, da lahko delovanje umirajočih možganov izzove resničen vpogled – na primer v teorijo, da je »resničnost« samo duševna konstrukcija – kar človeku odvzame strah pred smrtjo in pripelje do večjega sprejemanja življenja.