Podobno upanje pri veliko ljudeh obstaja tudi danes, saj jim prinaša vero o smiselnosti človeškega življenja, njegovega prizadevanja, trpljenja, rasti in padcev. Zavest o tem, da človek kot duša preživi telesno smrt, lahko prinese olajšanje, odpravi strah pred smrtjo, izgubo identitete, pred bivanjskim ničem in pred izgubo bližnjih. Avtorji omenjene knjige navajajo, da verjetnost obstoja življenja po življenju povečujejo številne izkušnje bližine smrti, o katerih pričajo ljudje navadno ob preživetju hudih nesreč in poškodb. Pa tudi spontana spominjanja prejšnjih življenj, o katerih pričajo otroci. Raziskovanje tovrstnih izkušenj in spominjanj se je na Zahodu postopno začelo konec 19. stoletja, ko je bila prvič objavljena zbirka zapisanih izkušenj bližine smrti. Nekateri raziskovalci so tudi sami doživeli bližino smrti. Knjiga Raymonda Moodyja Življenje po življenju, prevedena je tudi v slovenščino in jo bralci zagotovo poznate, je bila prva resna študija iz medicinskih krogov. Po Moodyju so se obravnavanja teme lotili še številni drugi zdravniki. A tudi znanstveniki, ki so predvsem želeli zavreči možnost obstoja življenja po življenju oziroma resničnost obsmrtnih doživetij. Pričevanja o tovrstnih izkušnjah je znanost poskušala razložiti z različnimi hipotezami. Na primer s hipotezo o umirajočih možganih, ki povzročijo postopno razpadanje samozavedanja, ali pa s hipotezo o halucinacijah ter s hipotezo o spominjanju rojstva. Vsaka od teh hipotez je sicer po svoje zanimiva, po drugi strani pa jih je prav tako lahko ovreči. Življenje po življenju torej še ni dokončno znanstveno ovrženo, prav tako ni dokazano. Pričevanja pa ostajajo.