LDS ne najde učinkovitega odgovora na popularnost Janševe SDS tudi zato, ker je k nastanku opisane družbene paradigme nekaj malega prispevala tudi sama – hkrati pa ni v opoziciji naredila dovolj, da bi začela to paradigmo spreminjati; še več, zdi se, da jo včasih celo utrjuje. Kajti teza o »koncu velikih zgodb« je zrasla pri njej, po umiku v opozicijo je zelo hitro ugasnila tudi njena vlada v senci, ki bi morala vladni koaliciji sistematično držati ogledalo pri njeni politiki spreminjanja javnega šolstva in zdravstva ter pri nenavadni privatizaciji. Zdi se tudi, da je bila sama ustanovitev vlade v senci časovno napačno izbrana: veliko bolj logično bi bilo, da bi jo ustanovili dve ali tri leta po volitvah, ne pa takoj po njih, ko nova oblast še ni imela časa, da bi naredila večje strateške napake.