Ali ni tako, da izraža dober umetniški portret o kaki osebi veliko več resnice, kakor pa še tako ekzaktna fotografija? Čutimo, da je tako, a ne vemo takoj, zakaj je tako. Fotograf, razen kadar gre za umetniškega fotografa, uporablja kot svoj instrument samo svetlobo, ki jo portretiranec skozi objektiv vrže na fotografsko emulzijo čas, v katerem ta svetloba učinkuje, pa navadno ni daljši od stotinke sekunde. Slikar uporablja za prestrezanje portretirančeve podobe vsa svoja čutila, vse svoje izkušnje in svoje znanje, predvsem pa svoj umetniški talent, ki ga ni mogoče instrumentalno in operativno analizirati in to v času, ki je celo daljši od nastajanja slike same. Slikar opazuje svojega portretiranca tudi tedaj, ko ta ne sedi pred njim in ko ta sploh ne misli na portretiranje, se z njim pogovarja, se vživlja v njegove težave ali celo gre z njim na potovanje. Slikar torej zajame človeka v razmeroma dolgem časovnem intervalu, v gibanju, v resničnem življenju. Fotograf pa zajame človeka v delčku sekunde, v negibnosti, zajame v resnici mrtvo telo. Resnica človekove podobe namreč ni v mirujočem trenutku, temveč v dinamičnem intervalu, v gibanju skozi čas in prostor. Zato je «subjektivno” oko portretnega slikarja veliko bolj objektivno in bližje resnici, kakor pa «objektivni” objektiv fotografove kamere.